STAznanost
Naravoslovje in tehnika

Gregor Anderluh: Kako naprej?

piše direktor Kemijskega inštituta Gregor Anderluh

Ljubljana, 6. junija - Kemijski inštitut te dni organizira že deveti teden Kemijskega inštituta, kjer širši javnosti predstavimo naše dejavnosti in poskušamo nasloviti nekatere glavne izzive v znanstveno raziskovalni dejavnosti, ki so seveda pomembni tudi za širšo družbo. V okviru tega tedna je Slovenska tiskovna agencija organizirala okroglo mizo o inovacijah. Ob robu te okrogle mize se postavlja nekaj pomembnih vprašanj in razmislekov.

Slovenija na področju inovacij ne blesti. Smo v skupini zmernih inovatork, za Estonijo in tik pod povprečjem EU. Prednosti našega inovacijskega sistema so v človeških virih, relativno dobrem raziskovalnem sistemu in uporabi informacijskih tehnologij. Glavne slabosti pa so še vedno predvsem v financiranju. Z javnimi sredstvi ne podpiramo razvoja inovacij, tvegani kapital praktično sploh ni vključen v razvijanje inovacij. V zadnjih dveh letih smo sicer zaradi Zakona o znanstveno raziskovalni in inovacijski dejavnosti naredili pomembne korake k zagotavljanju več sredstev predvsem za raziskave in razvoj na nižjih stopnjah tehnološke pripravljenosti. Fokus resornega ministrstva je zdaj tudi ustrezno usmerjen v razvoj inovacijskega sistema.

Pri razvoju inovacijskega sistema je ključno razumevanje časovne dimenzije. Razvoj uspešnega produkta iz neke inovacije lahko traja tudi desetletje. Naj ponazorim s primerom z mojega strokovnega področja, kjer je angleško biotehnološko podjetje Oxford Nanopore Technologies dalo produkt na trg slabo desetletje po ustanovitvi. Podjetje pa je bilo ustanovljeno slabo desetletje po ključnem znanstvenem odkritju, ki je dalo uvid v to, kako izgledajo proteinski toksini, ki imajo zelo pomembno vlogo v bakterijskih infekcijah. Velika stabilnost takšnih proteinskih kompleksov, nanopor, in za tiste čase nora ideja, da bi se z vlečenjem DNK skozi poro lahko sklepalo na zaporedje nukleotidov, je bila osnova za razvoj hitrega in poceni sekvenciranja molekule DNK. Trmasto vztrajanje pri tej ideji, tesna navezanost na raziskovalno skupnost v Oxfordu in več korakov vlaganja tveganega kapitala je pripeljalo do mini naprav za sekvenciranje DNK, ki jih zaradi razmeroma nizke cene lahko uporablja kdorkoli, zaradi enostavnosti pa tudi kjerkoli, tudi že v džunglah, puščavah in celo na mednarodni vesoljski postaji. Podjetje je zdaj seveda eno ključnih strateških angleških podjetij in nosilec svetovnega razvoja na področju sekvenciranja DNK in RNK ter analitike proteinov. In to kljub temu, da je od ključnega znanstvenega odkritja do produkta na trgu preteklo skoraj dvajset let.

Ali je kaj takšnega možno pri nas? Z veseljem in zanimanjem spremljam razvoj mladega zagonskega podjetja ReCatalyst, ki je odcepljeno podjetje Kemijskega inštituta. ReCatalyst razvija materiale za vodikove gorivne celice. Zaradi kombinacije inovativne ideje in izjemne zagnanosti ustanoviteljev se podjetje zelo lepo razvija. Po treh letih od nastanka zdaj zaposluje okoli deset visoko izobraženih sodelavcev, pridobili so več milijonov sredstev, med drugim tudi projekt prestižnega Evropskega inovacijskega sveta, in so bili lani razglašeni celo za slovenski start-up leta. Razvoj takšnega podjetja poteka v več korakih, vsak s svojimi specifičnimi zahtevami po na primer številu zaposlenih, ustreznih prostorih in infrastrukturi, in predvsem potrebnih finančnih sredstvih, ki se iz koraka v korak povečajo tudi za faktor deset. Seveda v kasnejših fazah javna sredstva ne zadoščajo več in vključiti se morajo zasebna in predvsem sredstva tveganega kapitala. V okoljih kot je Oxford ali Silicijeva dolina je to seveda zaradi dostopnosti takšnega kapitala lažje. In če je tak kapital na razpolago, potem vse skupaj poteka malo, a ne prav dosti, hitreje.

Od ReCatalysta smo se tudi na inštitutu precej naučili. Kemijski inštitut ima povprečno 12 razkritih inovacij letno. Zdaj smo usmerjeni v patentiranje zgolj tistih inovacij, ki kažejo jasen potencial po komercializaciji. Letno imamo podeljene 3-4 mednarodne patente, v letu 2023 smo jih imeli osem. Iz primera ReCatalyst je tudi jasno, da se inovacije v visokih tehnologijah (angl. deep tech) najbolje razvijajo ravno v zagonskih podjetjih. Tako smo na inštitutu tudi pričeli z razvojem programa, ki bo vzpodbujal podjetništvo med raziskovalkami in raziskovalci. Kot akademska inštitucija pa lahko pomagamo inovatorkam in inovatorjem predvsem v prvih fazah razvoja inovacij, z interno finančno vzpodbudo NICKI, ki omogoča prehod na višje ravni tehnološke ravni pripravljenosti, pa tudi pri zagotavljanju raziskovalne infrastrukture, ki je potrebna za začetni razvoj.

Vprašanje inovacij je pomembno tudi v luči prihajajočih evropskih volitev. Ali bomo v Evropi uspeli vzpostaviti inovacijski sistem tako, da bomo uspešno konkurirali ZDA, Kitajski in drugim državam po svetu, ki imajo bolj razvit sistem in v raziskovanje in inovacije vlagajo občutno več? Ali bomo v Evropi namenili dovolj sredstev desetemu okvirnemu programu za raziskave in inovacije? Evropa, pa tudi Slovenija na nacionalnem nivoju, bi morala imeti jasno strategijo glede inoviranja, za inoviranje pa bi morali zagotoviti dodatna sredstva in vzpostaviti mehanizme podpore, ki bodo delovali na dolgi rok.

Evropa mora najti svojo pot inoviranja. Ali je smiselno, da lovimo inovacijske velesile z mehanizmi, ki jih kopiramo od njih? V Evropi nimamo tako močne industrije tveganega kapitala kot v ZDA. Prav tako ne podjetniške miselnosti, ki je prisotna tam. Evropa bo morala najti svojo pot in za določene, predvsem začetne faze v razvoju inovacij zagotoviti administrativno in logistično podporo inovatorkam in inovatorjem, predvsem pa temu nameniti tudi več svežih javnih sredstev.

To besedilo je del posebne serije prispevkov, katerih avtor ni uredništvo portala STAznanost. Mnenja, izražena v tem članku, so mnenja avtorja in ne odražajo nujno stališč uredništva portala STAznanost.