V projektu Odotheka snujejo knjižnico vonjav muzejskih predmetov

Kot je za STA zapisal Matija Strlič iz FKKT, želijo s projektom muzejske predmete približati publiki, ki večinoma lahko predmete občuduje le vizualno, vonji pa omogočajo doživljanje zgodovine na povsem drug, oseben način. Poleg tega želijo ovrednotiti pomen vonja za razumevanje zgodovine in uporabe predmetov ter z njimi povezanih navad, senzorično in analitsko okarakterizirati vonje ter na tej osnovi raziskati možnosti za njihovo reprodukcijo, arhivirati vonje ter jih na ta način ohraniti za prihodnje rodove.

V projektu, v katerem sodelujejo Univerza v Ljubljani, Narodni muzej Slovenije, Ekonomska univerza v Krakovu in Narodni muzej v Krakovu, raziskujejo deset predmetov, ki se razlikujejo po izvoru, pomenu vonja za njihovo interpretacijo, kot tudi po svoji kompleksnosti.

V Narodnem muzeju Slovenije pri projektu sodelujejo kustos Darko Knez, Eva Menart, ki v muzeju skrbi za preventivno konserviranje in analize predmetov, ter kustos Jernej Kotar. Projekt so začeli 1. decembra 2021, zaključil se bo 30. novembra letos.

Kako v muzeju predstaviti kavo ali čaj ob odsotnosti vonja?

Kot so zapisali za STA, muzej že dolga leta sodeluje s številnimi sorodnimi ustanovami po Evropi, večinoma na nivoju klasičnih predstavitev in preučevanj muzejskih predmetov, pa tudi z vidika razvoja konservatorsko-restavratorske stroke oz. skrbi za muzejske zbirke. V zadnjih letih pa se v okviru muzejskega dela večkrat srečujejo prav s tematiko vonja, prvič leta 2008 pri pripravi razstave Podobe Balkana, aktualna je tudi pri pripravi razstave Kultura uživanja, ki jo načrtujejo v prihodnjih letih. Na njej nameravajo izpostavili kavo, čaj, tobak in čokolado, pri čemer so naleteli na težavo, kako te štiri užitke sploh primerno predstaviti v odsotnosti vonja, ki je njihov ključen element.

Že zaradi zakona o prepovedi kajenja v zaprtih prostorih oz. cigaretnega dima ne morejo celovito predstaviti kulture uživanja tobaka v preteklosti, prav tako ni mogoče, da bi v muzejski dvorani kuhali kavo, saj bi oboje lahko škodovalo predmetom na razstavi. Pri razstavi Podobe Balkana so sicer razmišljali o takih predstavitvah, vendar na koncu idejo opustili in začeli premišljevati, kako bi vonj tobaka in kave predstavili obiskovalcem na drugačen, za vse sprejemljiv način.

Zaenkrat bodo v projektu analizirali deset vonjev - pet jih bodo vzorčili, analizirali in proučili slovenski in pet poljski raziskovalci. Izbor je bil kar se da raznolik, tudi kar se tiče materialov, pazili so tudi, da se ne bi podvajali. V Narodnem muzeju so med drugim izbrali tobačnico za njuhanec pesnika Franceta Prešerna, pečat cesarice Marije Terezije in Schönlebnovo delo Carniola antiqua et nova. Na slovenski strani so se najprej lotili preučevanja Prešernove tobačnice za njuhanec, poljski kolegi pa so najprej analizirali vonj slike italijanskega umetnika Leonarda da Vincija iz 15. stoletja Dama s hermelinom, ki jo hranijo v Narodnem muzeju princa Czartoryskega v Krakovu, so pojasnili v Narodnem muzeju.

Dodajajo, da ima sicer že vsak predmet posebej veliko različnih vonjev. Vonj določenega predmeta na arheološkem najdišču je drugačen kot vonj istega predmeta po tem, ko so ga očistili in prenesli v muzej; in spet drugačen je vonj tega predmeta po tem, ko je šel skozi vse konservatorsko-restavratorske posege. Očitno je tudi, da se vonj predmeta, ki je že na razstavi v muzeju, zelo razlikuje od njegovega prvotnega vonja. Prešernova tobačnica za njuhanec je imela v žepu Prešernovega plašča gotovo zelo izrazit vonj po tobaku, ki pa ga je danes, potem ko je šla skozi različne muzejske procese, gotovo zelo težko zaznati.

Vonje analizirajo tako, da predmete zaprejo v neprodušen prostor, v katerem se vonj akumulira. Nato zrak okoli predmeta vzorčijo v posebne cevke, iz katerih potem v laboratoriju za dediščinsko znanost FKKT pridobijo molekule, odgovorne za specifičen vonj predmeta. Zaznane vonje bodo poskušali poustvariti oziroma jih sintetizirati.

"Naš namen je, da skozi muzejsko zgodbo predstavimo celovitejšo podobo muzejskega predmeta. Poleg tega, da predmet gledamo, bi ga radi tudi čutili, npr. skozi vonj, saj fizično dotikanje predmetov zaradi varnosti ni mogoče. Za to pa moramo vonj predmetov zajeti in arhivirati, da ga lahko na razstavi obiskovalcem ponudimo v osebno čutenje," so poudarili v muzeju.

Za začetek parfum babice Matije Strliča

Začeli pa so s parfumom Strličeve babice. Kot je pojasnil Strlič, je namreč pri raziskavah na področju dediščinske znanosti etično, da razvoj nove metodologije začnejo s študijo predmeta, ki nima velike zgodovinske vrednosti. "S takim, lahko rečemo testnim predmetom, lahko brez strahu rokujemo in tako razvijemo proces, ki ga lahko prenesemo v muzej. Drugi razlog, da je bil testni predmet parfumska steklenička, pa je ta, da smo želeli kot prvi predmet obravnavati takega, ki ima res intenziven vonj in pri katerem je vonj bistven za razumevanje predmeta," je zapisal.

Vonje tipično karakterizirajo na dva načina. Pri senzorični obravnavi vonj ovrednoti panel posameznikov, ki kompleksno mešanico hlapnih organskih spojin, ki sestavljajo vonj, opišejo z "notami" oziroma "deskriptorji" (npr. vonj po lesu, vanilji, po kislem ipd.), ter opišejo njegovo intenziteto in hedonični ton, torej ali je vonj prijeten ali ne. "Na ta način vonj opišemo celostno, žal pa nam tak opis ne pove, kakšne spojine vonj sestavljajo. Ta informacija je nujno potrebna za morebitno rekonstrukcijo," dodaja Strlič.

Da pridejo do informacije o posameznih hlapnih sestavinah vonja ter njihovi koncentraciji, je potrebno spojine pri povišani temperaturi ločiti z vnosom v instrument, ki mu pravimo plinski kromatograf. Pri izhodu iz kromatografa identificirajo posamične spojine s pomočjo kemijskega detektorja, hkrati pa analitik - "vohač" s svojim nosom opiše tudi vonj in intenziteto takih spojin. Za izvajanje raziskave so s posebnim učnim programom usposobili več vohačev, ki morajo zlahka prepoznati in opisati vonje kakih 60 običajnih aromatičnih spojin in njihovih mešanic. Kot primer omenimo vanilin, ki seveda diši po vanilji, kot razgradni produkt pa pogosto izhaja iz lesa in papirja.

Ko vonj ovrednotijo tako senzorično kot tudi olfaktorično in poznajo njegovo kemijsko sestavo, ga lahko v laboratoriju rekonstruirajo, torej pripravijo raztopino, ki ima enak vonj kot sam predmet, in ga lahko ponudijo muzejskim obiskovalcem na različne načine. Primeri iz muzejske prakse kažejo, da so najboljši načini predstavitve vonjev individualni, da lahko izkušnjo vonja pospremimo s potrebnimi dodatnimi informacijami, pojasnjuje Strlič.

Projekt bi bilo, kot menijo v Narodnem muzeju Slovenije, vsekakor smiselno nadaljevati. Na nek način ga že nadaljujejo, saj je večina slovenskih udeležencev iz projekta Odotheka vključena v raziskovalni projekt Vonj in nesnovna kulturna dediščina, ki se je začel letos julija, so še pojasnili.