Ob svetovnem dnevu ajde izpostavili tatarsko ajdo
Ljubljana, 3. septembra - Inštitut za nutricionistiko je ob današnjem svetovnem dnevu ajde opozoril na pomembnost tatarske ajde v prehrani ljudi. Okus navadne ajde in njenih izdelkov je večini dobro poznan, grenak priokus pri tatarski ajdi in njenih izdelkih pa je posledica velike vsebnosti flavonoidov, poznanih po za telo koristnih antioksidativnih lastnostih.
"V zadnjih letih ugotavljamo, da tatarska ajda uspeva v skromnih pridelovalnih razmerah zaradi svoje sestave. Izredno bogata je z antioksidantom rutinom, ki ga je v tatarski ajdi do 100-krat več kot v navadni ajdi, pa tudi z drugimi, v prehrani pomembnimi in koristnimi snovmi, ki jih vsebuje več kot navadna ajda," so danes sporočili z inštituta.
V prehrani se uporabljata navadna in tatarska ajda. Ajdova kaša in moka sta prepoznani kot hranljivi živili, tako zaradi količine in kakovostnih beljakovin, ogljikovih hidratov, tudi rezistentnega škroba, kot drugih koristnih snovi, zlasti mineralov in flavonoidov, kot sta rutin in kvercetin. Beljakovine ajde so zelo kakovostne, z ugodno aminokislinsko sestavo, predvsem je pomembna vsebnost lizina, ki je pri pravih žitih precej manjša.
Za ajdove jedi, predvsem ajdovo kašo, je po navedbah inštituta značilna vsebnost rezistentnega (retrogradiranega) škroba, ki je neprebavljiv in ga uvrščamo med prehranske vlaknine. Ajda ne vsebuje glutena, zato je primerna za bolnike s celiakijo. Raziskave kažejo, da flavonoidi in druge snovi tatarske ajde lahko ugodno prispevajo k zdravju krvožilnega sistema in presnovi, so nanizali.
Raziskava inštituta v sodelovanju s Kitajsko akademijo kmetijskih znanosti (CAAS) je pokazala, da se je tatarska ajda, tudi tista, ki jo gojimo v Sloveniji, s selitvenega območja narodnosti Ji na Kitajskem razširila z območja Himalaje ob širitvi mongolskega imperija. Kot so zapisali, se podatki o genetski sestavi in širjenju populacij tatarske ajde zelo dobro ujemajo z zgodovinskimi podatki o selitvah ljudstev.
Tatarska ajda je okoli leta 1815 na Slovenskem ljudi rešila pred lakoto zaradi klimatskih sprememb, ki jih je na severni zemeljski polobli povzročil vulkanski pepel ob izbruhu vulkana Tambora na območju sedanje Indonezije. Tatarska ajda je bila ena redkih poljščin, ki je uspevala v neugodnih razmerah. Med kmeti jo je razširil baron Žiga Zois, zato so jo poimenovali Cojzla. Ko so jo nehali pridelovati, se je ohranila kot plevelna rastlina v posevkih navadne ajde.
V Sloveniji se je ponovna pridelava tatarske ajde - za katero je med drugim značilno, da je samoprašna, medtem ko je navadna ajda žužkocvetka - začela po letu 2000, zlasti na ekoloških kmetijah na Dolenjskem in v Beli krajini. Z namenom spodbujanja njene pridelave in uporabe je potekal projekt Lokalno pridelana ajda kot surovina za proizvodnjo kakovostnih živil, pomembne rezultate pa po navedbah inštituta daje tudi mednarodno raziskovalno sodelovanje.
Slovenski in kitajski znanstveniki so na visokogorskih območjih, kjer živijo pripadniki ljudstva Ji, proučevali genetsko pogojene značilnosti tatarske ajde. Med drugim so ugotovili, da je v Sloveniji še vedno ohranjena najbogatejša biotska raznovrstnost tatarske ajde. "Najdemo predvsem vzorce tatarske ajde, ki jih ni najti na prvotnih izvornih rastiščih na Himalaji," so zapisali.
Dosedanje rezultate raziskav so objavili v knjigah in drugih mednarodnih publikacijah. Znanstvena in strokovna dela o tatarski ajdi so objavljena v slovenščini, angleščini, nemščini, japonščini in kitajščini. Nadaljnje raziskave so usmerjene v preučevanje vsebnosti aktivne sestavine (2-hidroksibenzilamin), po rezultatih mednarodnih znanstvenih raziskav posebej koristne za zdravje.