Naraščanje empatije v 19. stoletju spodbudilo prva gibanja za ustanovitev pravic živali

O zgodovini odnosa ljudi do živali so raziskovalci v sredo v Ljubljani spregovorili tudi na mednarodnem simpoziju o živalih v habsburški monarhiji, ki ga je organizirala raziskovalka na ZRC SAZU in docentka na Univerzi v Mariboru Daša Ličen. Med svojim podoktorskim projektom je ugotovila, da to področje v poznem habsburškem obdobju ni preveč raziskano. "S simpozijem sem zato želela predvsem omogočiti prostor za razpravo in zbiranje gradiv o tem obdobju, da bi ga lahko umestili na zemljevid svetovnih gibanj za pravice živali," je pojasnila za STA.

Kot je dejala, je empatija do živali v tistem obdobju začela naraščati postopoma in se za vse člane družbe ni razvijala enako. Razširila se je med višjim slojem prebivalstva, kjer so živali vse pogosteje imeli za družinske člane, spremljevalce, igrače ali celo estetske predmete. "To so bila bitja, ki so bila že skoraj počlovečena. Imela so imena, rojstne dneve, ljudje pa so jih začeli oblačiti, za njimi so žalovali. Ta odnos, ki traja še danes, se je močno razlikoval od izkušenj takratnih kmetov in delavcev. Slednji so bili za svoje preživetje odvisni od živali, ki so jih uporabljali predvsem za kmečka opravila," je dejala.

Tedanja elita je zato prakse delavskega in podeželskega prebivalstva obsojala ter ga obtoževala nemoralnosti, celo nečloveškosti. "Čeprav so prebivalci nižjih slojev živali uporabljali za dela, to seveda ni pomenilo, da so z njimi grobo ravnali. Tudi oni so večkrat nekatere živali imeli za družabnike. Toda v očeh plemstva in meščanstva je njihov odnos do živali bil problematičen," je dejala.

Gibanja za ustanovitev pravic živali želela izobraziti nižje sloje

Pripadniki višjih slojev so se zato začeli združevati v gibanja za ustanovitev pravic živali, njihov glavni cilj pa je bilo osveščanje pripadnikov nižjih slojev o pomenu teh pravic, pogosto z občutkom moralne nadrejenosti.

Prvo društvo so leta 1824 ustanovili v Londonu, kasneje pa so se začela pojavljati tudi v drugih delih Evrope in sveta, vključno na območju Francije, nastajajoče Nemčije, Švice in ZDA.

V slovenskem prostoru je eno prvih društev v Gorici v 40. letih 19. stoletja ustanovil duhovnik in učitelj Valentin Stanič. Leta 1852 se je pomembno društvo pojavilo tudi v Trstu, šele proti koncu stoletja pa tudi v Ljubljani. "Člana tega društva sta bila tudi pisatelj Ivan Tavčar in njegova soproga, kar je zanimivo, glede na to, da je bil Tavčar obenem tudi lovec," je dejala.

Tovrstna društva so včasih veljala bolj kot idejna središča, kjer so se podobno misleči med seboj družili in izmenjevali ideje. Danes pa aktivno delujejo na področju izobraževanja, pravnih pobud, in zbiranja peticij, da bi izboljšali pravice živali po vsem svetu.

Ljudje do različnih vrst živali imeli različen odnos

Tako pripadniki višjega kot nižjega sloja so po besedah Daše Ličen imeli do posameznih vrst živali različen odnos. Plemstvo in meščanstvo je imelo raje živali, ki so veljale za močne, čiste in plemenite, kot na primer konji, psi in ptice.

"Ptiči so veljali za nekaj nežnega, njihovo petje je ljudi pomirjalo, sploh meščanstvo pa opominjalo na naravo. Po drugi strani pa so jih pripadniki delavskega razreda pogosto lovili in jih kot hrano prodajali na tržnici," je pojasnila.

Živali, ki so veljale za umazane ali delovne, kot so prašiči in govedo, so bile med elito manj cenjene. Večjo vrednost pa so zato imele pri nižjih slojih.

Mogočne živali, kot je na primer lev, in eksotične živali, so postale simbol statusa in estetike, predvsem zaradi njihove redkosti in zahtevne oskrbe. "Zanimiva je zgodba o trgovcu in pravniku Juliusu Kugyju, ki je na enem od svojih sprehodov po Trstu od nekega temnopoltega moža kupil opico in jo poimenoval Benjamin. Ta je z njim dolgo živela, a je bila precej divja. Kugy jo je zato kljub njegovi ljubezni do nje predal živalskemu vrtu na Dunaju," je povedala.

Elita pristaš čistih pasem, kmetje cenili trpežne živali

Po besedah doktorskega študenta zgodovine s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Tadeja Pavkovića so v 19. stoletju višji sloji prebivalstva več pomena namenjali tudi čistokrvnosti živali. "Nekatere so obravnavali kot čistokrvne pripadnice določenih pasem, medtem ko so preostale živali veljale za manj vredne in bile potisnjene na obrobje," je dejal.

V tem času so se razvili tudi različni koncepti o pojmovanju živali, ki so bili povezani z nacionalnimi miti. V Nemčiji so na primer razvili pasmo nemškega ovčarja, ki je veljala za simbol discipline, lojalnosti in moči, kasneje simbol nacističnega režima. "Ni naključje, da je tudi Hitler imel prav nemškega ovčarja," je dodala Ličen.

Kmetje se za čiste pasme niso preveč brigali. Cenili so trpežne žvali, ki so lahko hodile po zahtevnem terenu, kot na primer osli v Dalmaciji. Na Slovenskem je dolgo ostajala najbolj priljubljena vrsta krave "cika", ki je bila izjemno dobro prilagojena alpskim razmeram, je dejala.

Vplivi 19. stoletja so še danes prisotni v našem odnosu do živali. Kot je poudarila Ličen, tudi danes več pozornosti namenjamo živalim, s katerimi imamo tesen stik, kot so hišni ljubljenčki, domače živali in tudi nekatere eksotične vrste. Manj priljubljene živali, kot na primer močeradi, pa pogosto ostajajo spregledane. Čeprav imajo živali danes več pravic kot nekoč, način, kako dojemamo in ravnamo z njimi, še vedno oblikujejo kulturni, gospodarski in socialni dejavniki. Za izboljšanje pravic živali in iskanje kompromisov je zato nujen dialog med različno mislečimi, je še dodala.