Okrogla miza: Za učinkovitejše komuniciranje znanosti v Sloveniji potrebna odprta razprava z vsemi deležniki

Po opažanjih Dunje Fabjan iz Zavoda Cosmolab in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani imamo v Sloveniji že prisotne številne komunikatorje znanosti, meni pa, da bi se morali slednji še bolje povezovati med seboj in delovati kot skupnost.

Znanstvena novinarka Nina Slaček s prvega programa Radia Slovenija pa je opozorila na problem pomanjkanja znanstvenih novinarjev. "Na raziskovalnih institucijah je veliko več raziskovalcev kot je novinarjev, ki pokrivajo znanstvene teme, zato vseh znanstvenih dosežkov in zanimivih tem ne moremo pokrivati," je izpostavila. Po njenih opažanjih je sicer med širšo javnostjo zanimanja za znanstvene vsebine vse več. Fabjan pa je ob tem dodala, da je publika vseeno zelo različna in da je treba znanstvene vsebine približati čim širšemu krogu.

Po besedah direktorja kemijskega inštituta Gregorja Anderluha znanost postaja vedno bolj specializirana, zato jo je potrebno razlagati na način, da jo bo razumela tudi širša javnost.

"Ko gre za komuniciranje znanosti, pa ne smemo pomisliti zgolj na komunikacijo znanstvenih dosežkov, temveč tudi komuniciranje o tem, kako delujejo raziskovalne institucije," je dejal. Kot je dodal, se namreč le tako lahko gradi zaupanje javnosti v znanost.

Tudi raziskovalci sami bi se morali po besedah Anderluha bolje angažirati pri predstavljanju svojih dosežkov širši javnosti. "Na kemijskem inštitutu imamo na primer veliko odličnih znanstvenikov, ki o svojem delu znajo komunicirati, še vedno pa je kar nekaj tudi tistih, ki v tem niso tako vešči," je dejal.

Sogovorniki so se strinjali, da bi morali prakso komuniciranja znanosti bolje spodbujati s podporo države in z različnimi izobraževalnimi programi, tako za raziskovalce, kot tudi komunikatorje in novinarje.

Predstojnica organizacijske enote za komuniciranje na rektoratu Univerze v Ljubljani Nina Narat Meden je izpostavila tudi pomembnost sodelovanja med predstavniki odnosov z javnostmi in raziskovalci na tem področju. "Pomembno je, da se med seboj povezujemo in sodelujemo, predvsem pa, da se na predstavnike odnosov z javnostmi gleda kot na pomemben strokovni kader," je izpostavila.

Univerza v Ljubljani z določenimi aktivnostmi že spodbuja komuniciranje znanosti, med drugim z načrtom uvajanja mikrodokazil in sodelovanja z okoljem v okviru projekta UL za trajnostni razvoj Ultra, pri čemer pa gre za krajša izobraževanja in ne dolgoročne ukrepe, je dejala Narat Meden.

Projekt sofinancira tudi ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije. Po besedah sekretarja na ministrstvu Tita Neubauerja je cilj ministrstva, da bo sčasoma komuniciranje znanosti postalo sestavni del raziskovalnih dejavnosti tudi v Sloveniji, tako kot to prakticirajo že v nekaterih evropskih državah.

Med drugim se je odzval tudi na kritike dokumenta Komuniciranje znanosti v Sloveniji, ki ga je ministrstvo objavilo avgusta letos in podaja predloge ter analizo stanja s smernicami in priporočili za izboljšave. Dejal je, da dokument predstavlja zgolj oris situacije v državi, ki bo omogočal nadaljnje razprave in odprl prostor za prihodnje sistemske spremembe v državi.

Ob koncu novembra zato ministrstvo pripravlja okroglo mizo, kjer se bodo deležniki pogovarjali o dokumentu in skupaj opredelili potrebne korake naprej ter ključna področja za razvoj komuniciranja znanosti v Sloveniji.

Znanstveniki, ki so okroglo mizo spremljali iz občinstva, so izpostavili še potrebo po večjem financiranju in sistemski podpori za komuniciranje znanstvenih vsebin. Ob tem so poudarili tudi pomembnost širšega razumevanja znanstvenega procesa, saj javnost pogosto ne pozna zahtevnosti in dolgotrajnosti raziskav. Opozorili so tudi na potrebo po angažmaju in ozaveščanju različnih javnosti o znanosti, saj se tako olajša naloga novinarjem in poveča interes za znanstvene vsebine v medijih.

Strinjali so se tudi, da javna televizija ostaja ključen medij za dosego širše javnosti, vendar da bi lahko še vedno več prispevala k vzgajanju javnosti o znanosti.