Na okrogli mizi poudarili pomen dolgoročnega financiranja doktorskih študentov za razvoj inovacij

Na dogodku, ki sta ga organizirala društvo Mlada akademija in društvo Satena pod okriljem ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, so govorci predstavili nekatera poročila o številu doktorjev znanosti v Sloveniji, so sporočili organizatorji.

Leta 2022 je bilo v Sloveniji 1,7 odstotka doktorskih študentov glede na število prebivalcev, kar je približno polovico manj kot na primer v Nemčiji, so navedli. Predsednik MSCA Alumni Kluba Slovenije Sebastian Dahle je izpostavil poročilo, ki so ga pred časom pripravili v Mladi akademiji na temo trga dela.

Podatki kažejo, da se število doktorskih študentov rahlo povečuje, kar je delno posledica uredbe o sofinanciranju doktorskega študija, ki omogoča študij ob delu ter vključuje tiste, ki ne izpolnjujejo pogojev za mladega raziskovalca oz. raziskovalko. Hkrati pa se je povečal tudi delež nedokončanih doktoratov, kar pa je posledica uvedbe uredbe, ki omogoča, da kljub nedokončanju doktorata prejemniki financiranja niso dolžni vračati sredstev.

Miha Bobič s podjetja Danfoss je poudaril, da je v podjetjih, kot je ta, iz katerega prihaja, zelo pomembno, da zaposleni prispevajo k napredku znanja in razvoju podjetja, ne glede na to, ali imajo doktorat ali ne.

Urša Jerše iz Pisarne za prenos tehnologij na Univerzi v Ljubljani pa je izpostavila, da se predvsem srečujejo z zelo dobrimi kadri, ki želijo pridobiti dodatne kompetence. Vendar pa ti mladi, kot je dejala, po zaključenem doktoratu pogosto ostanejo brez financiranja in brez možnosti nadaljevanja zaposlitve. Posledično se prekine tudi razvoj inovacije.

V takih primerih bi bilo zato po besedah govorke priporočljivo vzpostaviti mehanizme, ki bi posameznikom z željo in potencialom za razvoj inovacij omogočili dolgoročno financiranje in nadaljnji razvoj, saj v povprečju traja od 5 do 10 let, da inovacija doseže trg.

Tako Dahle kot Suhadolnik ugotavljata, da se doktorski študij v tujini v marsičem razlikuje od tistega v Sloveniji. Zelo pomembno je okolje, v katerem raziskovalec deluje, še posebej pa mentor, ki doktoranda oz. doktorandko spodbuja tako pri raziskovalnem delu kot tudi pri pridobivanju dodatnih veščin, kar omogoča širjenje obzorij.

S tem se je strinjala tudi Jerše, ki je poudarila, da pred odločitvijo za doktorat pomembno temeljito razmisliti, ali gre za resnično željo po poglobljenem raziskovanju, ali zgolj za željo po pridobitvi naziva.

V razpravi se je pojavilo tudi vprašanje, zakaj ni več znanstvenega magisterija, ki bi lahko zapolnil vrzel med diplomskim in doktorskim študijem za tiste posameznike, ki nimajo tako izrazite želje po nadaljevanju študija na doktorski ravni. Doktorat pa bi ostal rezerviran za najbolj ambiciozne in motivirane posameznike.

Kot je povedala Maruša Gorišek z Inštitutu IRSA, obstajajo razlike med doktorskimi študiji iz družboslovnih in humanističnih ved ter tistimi iz naravoslovnih ved. Kljub razlikam pa je ključno, da se država jasno opredeli, kakšne doktorje znanosti potrebujemo in kam usmeriti njihov doprinos k širši družbi.