Ljubica Marjanovič Umek: Je bolje biti deklica ali deček?
Ljubljana, 4. decembra - Spominjam se šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem začela obiskovati osnovno šolo in sem kot otrok ter kasneje kot najstnica veliko časa preživela na dvoriščih in igriščih med starimi šišenskimi bloki.
Otroci, deklice in dečki, smo se večino časa igrali skupaj: vozili smo se s skiroji, kolesi, skakali ristanc in gumitvist, "krožili" ob eni mizi za namizni tenis, se igrali igre z žogami, lovili in skrivali, na igrišču smo se gugali do "zapika", sedeli na klopcah in brali knjige ter stripe, ki smo jih drug drugemu posojali, se o njih pogovarjali, na stopniščih smo kartali, tapkali, se igrali s frnikulami, na bližnjih poljih robutali korenje, koruzo. In ne spomnim se, da bi se obremenjevali s tem, ali so igre in dejavnosti bolj primerne za dečke ali deklice. Zelo jasno pa se spomnim, da v šoli ni bilo tako.
V šolske klopi so nas učitelji_ice razporedili "pridna" deklica - "nemiren" deček; opomine za nesprejemljivo vedenje (tudi kredo v glavo) so dobili dečki, ki so motili pouk; deklice so pogosteje kot dečki nastopale v branju in recitiranju, na šolska tekmovanja v športnih igrah je šlo več dečkov; nositi smo morali šolske uniforme - deklice halje, dečki suknjiče. Kaj se je dogajalo? Zdi se, da v šestdesetih in sedemdesetih letih družinska vzgoja ni bila tako močno obremenjena s spolnimi stereotipi, starši se niso pretirano ukvarjali z značilno podobo deklic in dečkov in so nam tako, verjetno nezavedno, omogočili spolno neobremenjeno druženje. V šoli, kjer je bilo vse bolj strukturirano in načrtovano, pa je bila prisotna spolna stereotipnost, tako na ravni pričakovanj kot vedenja in nenazadnje šolskih ocen.
Kasneje sem lahko neposredno spremljala otroška leta v vsakodnevnem in vrtčevskem/šolskem okolju pri dveh naslednjih generacijah, pri hčerki in vnukinji. Moja opažanja: večina staršev se, kljub stalnim "opravičevanjem", da jih tempo življenja pogosto sili v hitro in površno vzgojo otrok, (pre)veliko ukvarjajo s spolom otroka in posledično spolno stereotipnim razmišljanjem in ravnanjem že od prvih dni dojenčkovega življenja, včasih tudi že pred njegovim/njenim rojstvom. Gre na primer za opremo sobe za dojenčka_ico, nakup oblek, igrač, knjig na eni strani, na drugi strani pa za ustvarjanje podobe deklice, ki je prijazna, čustvena, občutljiva, empatična, zgovorna ter podobe dečka, ki je močan in pogumen, gibalno spreten, čustveno manj občutljiv, praviloma vodja in zmagovalec ... Posledično so načini odzivanja staršev na vedenje in izražanje deklic in dečkov različni, različno jih spodbujajo v razvoju in učenju, usmerjajo v interesne dejavnosti in izobraževanje. In pri tem staršem veliko pomeni mnenje okolice, uspešno pa jim "pomagajo" tudi izobraževalne inštitucije, številni mediji ter zasloni.
Zdi se, da skozi desetletja spolni stereotipi ne le vztrajajo, ampak se ob spremenjenih družbenih in tehnoloških pogojih celo poglablja.
Kot razvojno psihologinjo in raziskovalko so me številna nesistematična opazovanja dodatno spodbudila k raziskovanju podobnosti in razlik v razvoju in učenju deklic in dečkov, zlasti na področju govora. V obsežni mednarodni primerjalni raziskavi, v katero je bilo vključenih skoraj 13.800 deklic in dečkov, starih od osem do 30 mesecev iz deset neangleško govorečih okolij, tudi iz Slovenije, smo ugotovili, da so se zgodnje razlike med deklicami in dečki v gestah, govornem razumevanju, izražanju in jezikovni skladnji s starostjo malčkov večale, in to v vseh jezikovnih okoljih. Razmišljali smo, da gre za robustne dejavnike, ki jih ne določajo različni jeziki, ampak okoljski dejavniki.
V zadnjih desetih, petnajstih letih smo v več slovenskih raziskavah preučevali dejavnike okolja, ki bodisi neposredno ali posredno pojasnjujejo razlike v govoru deklic in dečkov. Nekaj zanimivih ugotovitev iz raziskav: starši ocenjujejo, da je spodbujanje govora otrok pomembneje pri deklicah kot dečkih; pri skupnem branju starši pogosteje bolj intenzivno vključujejo v pogovore o prebranem besedilu deklice kot dečke; starši in vzgojiteljice pogosteje spodbujajo vključevanje deklic kot dečkov v domišljijsko igro; v šoli učitelji_ce ocenjujejo znanje deklic pri večini predmetov pomembno višje kot znanje dečkov, čeravno rezultati zunanjega ocenjevanja znanja kažejo, da razlik ni oziroma so zelo majhne; razlike v bralni pismenosti, ocenjene z mednarodnimi primerjalnimi raziskavami PIRLS in PISA, kažejo da so v Sloveniji razlike med deklicami in dečki velike, v prid deklicam.
Okoljski dejavniki prispevajo k temu, da se začetne majhne razlike v govoru deklic in dečkov s starostjo večajo. V tem kontekstu so ključne subjektivne teorije oz. prepričanja staršev in strokovnih delavcev o tem, da je za deklice pomembno, da dobro razvijejo govor. Prepričanja in z njim povezani stereotipi, tudi spolni, se spreminjajo počasi, vendar bi bilo potrebno pri njihovem preseganju vztrajati, predvsem zaradi pravičnosti in enakih možnosti za dečke in deklice. Govor je varovalni dejavnik pismenosti otrok, posledično njihove šolske uspešnosti in izobraževalne poti.
To besedilo je del posebne serije prispevkov, katerih avtor ni uredništvo portala STAznanost. Mnenja, izražena v tem članku, so mnenja avtorja in ne odražajo nujno stališč uredništva portala STAznanost.