Ljubljana, Slovenski etnografski muzej.
Festival hrane za možgane - okrogla miza o iskanju sožitja med kmetijstvom in zagotavljanjem biodiverzitete v času dveh kriz - podnebne in biodiverzitetne.
Foto: Jure Makovec/STA

Na okrogli mizi o potrebi po sistemskih rešitvah za ohranjanje biodiverzitete

Ljubljana, 14. maja - Kmetijstvo je eden glavnih krivcev za izgubo biodiverzitete, z ustreznimi praksami pa lahko postane tudi del rešitev, so se na okrogli mizi Festivala hrane za možgane v Ljubljani strinjali govorci. Poudarili so, da so za ohranjanje biodiverzitete ključne sistemske rešitve, pomembno vlogo pa imajo tudi potrošniki s podporo trajnostnim praksam.

Ljubljana, Slovenski etnografski muzej. Festival hrane za možgane - okrogla miza o iskanju sožitja med kmetijstvom in zagotavljanjem biodiverzitete v času dveh kriz - podnebne in biodiverzitetne. Foto: Jure Makovec/STA



Kmetijstvo z intenzivno pridelavo hrane vodi v degradacijo ekosistemov, vendar pa se tudi opustitev kmetijskih površin pogosto izkaže za škodljivo, so zatrdili udeleženci okrogle mize, ki je potekala v Slovenskem etnografskem muzeju.

Kot je izpostavila Irena Bertoncelj s Kmetijskega inštituta Slovenije, je pri iskanju rešitev za podnebno in biodiverzitetno krizo, s katerima se soočamo, eden osrednjih izzivov ohranjanje zdravih tal. Po njenih besedah veljajo za enega najpomembnejših, a hkrati najbolj ogroženih naravnih virov.

Degradacija tal, ki jo povzročajo intenzivne kmetijske prakse, erozija in onesnaževanje, ne ogroža le rastlinskih in živalskih vrst, ampak tudi našo prehransko varnost, so se strinjali govorci. Izpostavili so, da prakse, kot so konzervacijsko kmetijstvo, kolobarjenje in uporaba komposta, lahko prispevajo k obnavljanju tal in zmanjšanju njihovega ogrožanja. Kako uspešni bomo pri tem, pa bo ključno ne le za prihodnost kmetijstva, ampak tudi za trajnostni razvoj nasploh.

Metka Hodina z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (UL) je poudarila, da so rastline zaradi podnebnih sprememb, ki se kažejo v dolgotrajnih sušah, nenadnih poplavah, pozebah, izpostavljene nenehnemu stresu. "Zaradi tega lahko utrpijo hude poškodbe, plodovi pa tako pogosto niso več primerni za uporabo," je opozorila.

Ob tem je izpostavila predvsem vpliv nenadne tople pomladi in vmesnih nizkih temperatur. "Zmotno je misliti, da bodo višje temperature prinesle daljšo rastno sezono, saj nenadne nizke temperature uničijo že oblikovane cvetove," je dejala.

Vse te spremembe pa, kot je opozorila, vplivajo tudi na način pridelave hrane. "Kmetje se namreč prilagajajo podnebnim spremembam z uvajanjem novi praks, kot so zaščitne strehe nad rastlinami ter zagotavljanjem zadostnih količin vode. Vendar to povečuje tudi stroške pridelave hrane, kar otežuje prilagajanje kmetijstva na nove razmere," je dejala.

Na izzive obeh kriz se na primer sadjarji, kot je dejala Hodina, odzivajo z integrirano pridelavo, kjer uporabljajo naravi prijazne metode za zatiranje škodljivcev, kot so roparske pršice, ki nadzorujejo populacijo rdeče sadne pršice. V sadovnjakih pa med drugim skrbijo tudi za ohranjanje opraševalcev, ki spodbujajo biodiverziteto in povečujejo kakovost pridelka.

Ključno za ohranjanje biodiverzitete in stabilnosti ekosistemov je tudi vzdrževanje travnikov, pa sta se strinjala direktor Botaničnega vrta UL Jože Bavcon in Klemen Eler z Biotehniške fakultete UL. Kot je dejal slednji, cvetoči travniki zagotavljajo hrano opraševalcem tudi izven obdobja cvetenja sadnega drevja, kar prispeva k stabilnosti njihovih populacij. Kot je dodal Bavcon, pa travniki delujejo tudi kot naravne genske banke, saj semena rastlin lahko v tleh preživijo več let, to pa omogoča naravno obnavljanje vrst.

Tanja Šumrada z Biotehniške fakultete UL je sklenila, da so za ohranjanje biodiverzitete ključni sistemski ukrepi. Kmetijstvo mora po njenih besedah preiti na trajnostne prakse, kot so zmanjšanje uporabe pesticidov, sajenje lokalnih rastlinskih vrst in ohranjanje naravnih habitatov. Pristojne institucije pa morajo imeti dovolj kadrovskih in finančnih sredstev za izvajanje ustreznih ukrepov, pri čemer je potrebno sodelovanje med kmetovalci, znanstveniki in odločevalci.

Kot so se strinjali govorci, pa lahko tudi potrošniki sami prispevajo k ohranjanju biodiverzitete z izbiro lokalno pridelane hrane in podporo trajnostnim praksam. Trajnostne izbire pa morajo postati tudi lažje dostopne.