Boštjan Udovič: Kje smo in kam gremo - o neki 20-letnici
Ljubljana, 23. decembra - Slovenija je 1. maja letos praznovala 20-letnico svojega članstva v Evropski uniji. Obletnica, ki bi po mojem mnenju morala biti obeležena z vsemi pompi, se je nekako splazila mimo nas. Čemu to pripisati? Več razlogom, a eden od teh je gotovo ta, da je Evropska unija v zadnjih 20 letih postala za nas nekaj samoumevnega. Kot nek obešalnik, ki stoji v zaprašenem kotu, na katerega zvečer, ko pridemo domov, obesimo svoj plašč in nataknemo svoj klobuk. Dokler se po letih in letih uporabe, ko mu nismo namenili niti minute pozornosti, zdrobi v lasten prah. In mi se začnemo čuditi, kako da se je zlomil, pozabljamo pa, da vsa leta nismo niti preverili, če je kje morda zarjavel, preperel ali popokan.
Ljubljana.
Profesor na Katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in avtor knjige Slovenija in EU, 20 let članstva v perspektivi Boštjan Udovič.
Foto: osebni arhiv
Tako nekako je vedno s samoumevnimi stvarmi. Zakonom, službo, dohodkom, obešalnikom, omaro ali avtom. Če jih razumemo kot samoumevne, se z njimi ne ukvarjamo. A prav to, da se z njimi ne ukvarjamo, je glavna napaka. Kajti nič v naših življenjih ni samoumevnega. In to bi morali razumeti tudi, ko govorimo bodisi o naši domovini bodisi o naši širši domovini - Evropski uniji.
Slovensko članstvo v EU je prešlo različne faze - od pred-pristopne EU-forije, do zadovoljstva s članstvom, samoumevnosti, pa do občasne naveličanosti. Sploh takrat, ko nam naši politiki radi pridajo, da "nekaj od nas zahteva Bruselj". Takrat prav temu "Bruslju" v mislih radi zažugamo s prstom in si rečemo, da nam "ta pa že ne bo komandiral". "Če smo premagali Dunaj in Beograd, potem lahko tudi Bruselj ..." Ampak to ni prava pot. Bruselj oz. Evropska unija ni tisti, ki nam nekaj naroča, ampak tisti, ki nam služi. A da ga iz gospodarja spremenimo v delavca je naša naloga. Zato je 20 let članstva Slovenije v Uniji čas, ko se moramo vprašati, če smo mi vstop v EU sploh pravilno razumeli. Zdi se, da ne.
Spomnim se enega od pomembnih politikov tistega časa, ki je ob vstopu v Unijo dejal, da je naš cilj zdaj dosežen in da bo zdaj vse tako, kot mora biti. Pa ni bilo in ni. A to ne zaradi tega, ker bi bilo z Brusljem kaj narobe, kvečjemu obratno - mi smo zamešali temeljne postulate. Vstop v Evropsko unijo ni nikakršen cilj sam po sebi, ampak sredstvo, ki ga bistroumne države znajo uporabiti v svoj prid na način, da preko skupnostnih interesov zasledujejo predvsem svoje interese. In tu se mi zdi, da smo na Slovenskem z vstopom v EU pozabili, kaj so naši interesi.
Morda zato, ker smo EU idealizirali, ker smo EU povezovali predvsem z "nemškimi plačami", nismo pa EU razumeli kot supermarketa, kjer resda veljajo enotna pravila sodelovanja, a vsak lahko iz teh dobro obloženih polic vzame tisto, česar si najbolj želi oz. česar je najbolj potreben. Tako smo se v preteklih 20 letih obnašali tako, da so nas hvalili. "Pridna učenka" smo si pravili, čeprav mi, ki delamo v prosveti vemo, da si učitelji vedno bolj zapomnijo "poredne učence" in "bistre učence", kot pa pridne. S pridnimi je pač tako, da so hočeš-nočeš vedno tam nekje ... - pripravljeni sprejeti nove in nove naloge. Brez vprašanj in dilem. Brez slepomišenja. Predvsem pa brez razmisleka.
In če smo bili zadnjih dvajset let pridna učenka in smo predvsem sledili, je čas, da morda obrnemo list in postanemo bistri ali pa poredni, na pozitiven način seveda. Da iz sledilca postanemo vodje. A za vodenje je treba imeti ideje, za te pa ljudi, ki so pripravljeni vložiti nekaj časa in energije v to, da prebijemo led in postanemo zgled po iznajdljivosti, sposobnosti, ne samo po pridnosti in nekonfliktnosti.
Pot ne bo lahka in tudi ne premočrtna, a prvi korak moramo narediti. Stopiti moramo iz cone udobja in jasno določiti, kaj so naše prioritete, česa si zares želimo in kako bomo k EU prispevali tudi mi. EU je namreč tudi "naša stvar", "naša hiša", v katero moramo začeti vlagati, ne pa samo v njej (zastonj) prebivati. Kajti če ne bomo vanjo vlagali mi, bo kdo drug. In potem bomo v tej hiši prebivali pod drugimi, ne našimi pogoji. Saj si tega ne želimo, mar ne?