Julijske Alpe.
Podledeniški karbonati v bližini Triglavskega ledenika.
Foto: arhiv Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU
Slovenski znanstveniki odkrivajo ledeniško preteklost s preučevanjem podledeniških karbonatov
Ljubljana, 26. aprila - Slovenski znanstveniki so kot prvi empirično dokazali, da posebni minerali, imenovani podledeniški karbonati, zelo hitro razpadajo, ko niso več pod ledenikom. To odkritje pomaga bolje razumeti, kdaj in kako so se ledeniki umikali ter kako se je skozi čas spreminjalo podnebje pri nas in drugod po svetu.
Italija.
Podledeniški karbonati v bližini ledenika Kanin.
Foto: arhiv Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU
Kamniško-Savinjske Alpe.
Podledeniški karbonati v bližini ledenika pod Skuto.
Foto: arhiv Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU
Kamniško-Savinjske Alpe.
Ledenik pod Skuto.
Foto: arhiv Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU
Julijske Alpe.
Triglavski ledenik.
Foto: arhiv Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU
Črna gora.
Podledeniški karbonati v bližini ledenika Debeli Namet.
Foto: arhiv Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU
Kamniško-Savinjske Alpe.
Ledenik pod Skuto.
Foto: arhiv Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU
Julijske Alpe.
Triglavski ledenik.
Foto: arhiv Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU
Podledeniški karbonati so ključni za razumevanje ledeniške preteklosti tako v Sloveniji kot drugod po svetu. Kot so pojasnili raziskovalci z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, gre za tanke sloje karbonatnih mineralov, največkrat kalcita, ki so nastali na stiku med ledenikom in kamninsko podlago zaradi taljenja in ponovnega zamrzovanja ledeniškega ledu na spodnji strani ledenika.
Ker torej nastajajo izključno pod ledeniki, je njihova prisotnost na terenu zanesljiv dokaz o nekdanjem obstoju ledenika, so navedli. Posebnost podledeniških karbonatov pa je njihova velika občutljivost na zmrzalno preperevanje, kar pomeni, da hitro razpadejo, ko niso več zaščiteni pod ledenikom.
Njihovo odpornost na preperevanje so slovenski raziskovalci z inštituta nedavno tudi prvič empirično preizkusili. V posebni študiji, objavljeni v ugledni mednarodni reviji Earth Surface Processes and Landforms, so z laboratorijskimi testi dokazali, da so podledeniški karbonati resnično zelo dovzetni za zmrzalno preperevanje.
Po besedah vodje projekta Matije Zorna je ta ugotovitev globalno pomembna, saj se podledeniški karbonati pojavljajo po vsem svetu, od Antarktike do Severne in Južne Amerike, Azije, Oceanije ter Evrope. "Njihova hitra občutljivost na preperevanje pomeni, da lahko njihova prisotnost zanesljivo govori o nedavnem umiku ledenikov, kar pomaga rekonstruirati preteklo podnebje in spreminjanje ledenikov," je pojasnil.
Laboratorijske raziskave so raziskovalci izvedli na Zavodu za gradbeništvo Slovenije, kjer so s posebno komoro simulirali naravne pogoje in izmenično zmrzovali vzorce kamnin v zraku in vodi. Rezultati raziskave so pokazali, da je 23 odstotkov vzorcev razpadlo že po nekaj deset ciklih, preostali pa so občutno izgubili maso in prostornino, je predstavil glavni avtor članka Matej Lipar.
Slovenski raziskovalci trenutno nadaljujejo raziskave, s katerimi želijo ugotoviti, koliko časa je kamnita površina okoli ledenikov izpostavljena soncu oz. od kdaj ta območja niso več pokrita z ledom. S tem želijo sestaviti natančno časovnico spreminjanja ledenikov od zadnje ledene dobe do danes, so še sporočili.
Po njihovih navedbah bo to dalo celovito sliko, ki ni pomembna zgolj za razumevanje preteklosti, temveč je nujna tudi za razumevanje in prilagajanje na prihodnost, ko bodo posledice podnebnih sprememb še izrazitejše.
Leto 2025 je posvečeno ohranjanju ledenikov, ki ključno vplivajo na svetovno podnebje, oskrbo s sladko vodo in življenja več sto milijonov ljudi, so sporočili slovenski raziskovalci. Kot naravni arhivi zgodovine Zemlje so izjemno dragoceni, zato je njihovo ohranjanje še toliko pomembnejše, so navedli.
V Sloveniji sta nam sicer ostala le še dva majhna ledenika, Triglavski ledenik in Ledenik pod Skuto, oba na robu izginotja.
Celotna študija je na voljo na: https://doi.org/10.1002/esp.70055