Taborišče Ljubelj 80 let po vojni še vedno v senci zgodovinskega spomina

V četrtek bodo države Zahodne Evrope praznovale dan zmage v spomin na 8. maj 1945, ko je nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo in se je v Evropi končala druga svetovna vojna. Slovenija podobno kot Rusija in Belorusija ta dan obeležuje dan kasneje, 9. maja.

A medtem ko se ob tej obletnici pogosto ozremo k velikim bitkam in zmagoslavju, številni kraji neizprosnega trpljenja ostajajo v senci zgodovinskega spomina.

Eden takih je Ljubelj, danes znan kot cestni gorski prelaz v Karavankah, med vojno pa mesto edinega nacističnega koncentracijskega taborišča na območju današnje Slovenije.

Njegovo zgodovino raziskuje kustosinja pedagoginja v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije Vilja Lukan Pišek. Z Ljubeljem se je prvič srečala, ko je začela delati v Tržiškem muzeju, pod drobnogled pa ga je vzela tudi zato, ker ga sprva sploh ni poznala. "V šoli se o njem nismo učili, tudi mnogi okoli mene zanj niso vedeli. Zato sem se začela spraševati, zakaj se o tem ne govori," je povedala za STA. Taborišču se je posvetila tudi v okviru doktorske naloge.

Kraj mučnega dela in trpljenja

Koncentracijsko taborišče Ljubelj so pripadniki SS, ene najmočnejših in najbolj zloglasnih nacističnih organizacij, vzpostavili junija 1943 kot zunanjo enoto koncentracijskega taborišča Mauthausen. Namen njegove vzpostavitve je bil jasen. Skozi gorski prelaz Ljubelj so želeli zgraditi predor, ki bi omogočil strateško pomembno in hitrejšo povezavo med Avstrijo in Jadranom, je pojasnila Lukan Pišek.

Za ta zahtevni gradbeni podvig so potrebovali poceni oz. brezplačno delovno silo. V taborišče so zato pripeljali internirance različnih narodnosti. Vseh, ki so jih privedli, je bilo skupaj okrog 1800, med njimi največ Francozov (okrog 800), Poljakov (okrog 450), državljanov Sovjetske zveze (188), Jugoslovanov (144), med katerimi je bilo največ Slovencev (110).

Njihova naloga je bila neizprosna: vsak dan prebijati skalnato gmoto Karavank. "Delo se je začelo ob štirih zjutraj, ko so zaužili skromen obrok - brozgo in kos kruha. Delali so v vseh razmerah, vročini, mrazu, snegu. Podhlajenost, izčrpanost, bolezni in poškodbe so bile del vsakdana. Tisti, ki niso več zmogli, so jih pogosto poslali nazaj v Mauthausen, kjer jih je čakala smrt v plinskih celicah," je dejala Lukan Pišek.

Predor dolžine 1566 metrov so ujetniki prebili v šestih mesecih, v letih 1944 in 1945 pa so ga dograjevali. V taborišču pa je vse do konca vojne vladal sistem terorja. Zdravniška oskrba je bila past. Nacistični zdravnik Ramsauer, znan po krutih eksperimentih, je internirance v taborišču uporabljal za medicinske poskuse in jih pogosto usmrtil z bencinsko injekcijo. "Jetniki so se v taborišču bali zdravniške oskrbe bolj kot ran in bolezni, zato so jih skrivali, kolikor so mogli," je poudarila.

Točno število žrtev taborišča Ljubelj ravno zaradi sistema vračanja šibkih v Mauthausen ni znano, po ocenah naj bi jih bilo okoli 40.

Srčnost in pogum domačinov

Kljub vsakodnevnemu nasilju in izčrpavajočemu delu so interniranci našli trenutke notranje opore. "Med potjo do predora so ob cesti redno uzrli cerkev svete Ane, ki je mnogim vernim predstavljala tih vir tolažbe. Pogosto pa so v svojih pričevanjih omenjali tudi gore, ki so jih obdajale. Za ene so bile simbol ujetosti in brezizhodnosti, za druge upanje, saj so se v njih skrivali partizani, skozi njih pa je uspelo pobegniti kar nekaj taboriščnikom," je poudarila.

Za razliko od koncentracijskih taborišč v Avstriji in Nemčiji, kjer uspešnih pobegov skorajda ni bilo, je iz ljubeljskega pobegnilo 28 jetnikov, od tega kar 22 uspešno. K temu pa sta bistveno pripomogla partizansko odporniško gibanje in izjemna srčnost domačinov, ki so internirancem pomagali z veliko mero poguma in požrtvovalnosti.

"Prav v Ljubelju se je zgodilo nekaj, kar je bila v kontekstu nacističnih taborišč prava redkost. Lokalno prebivalstvo je taboriščnikom skušalo pomagati, kolikor je le moglo," je poudarila.

Najbolj znan med njimi je bil 22-letni inženir Janko Tišler, ki je kot civilni delavec na gradbišču predora pomagal pri pobegih, s tihotapljenjem pisem pa tudi vzdrževal stik med interniranci in njihovimi domačimi. Tvegano je tudi poslušal tuje radijske postaje in zbiral informacije o dogajanju po svetu. Po vojni je, tako Lukan Pišek, svoje življenje posvetil ohranjanju spomina na Ljubelj ter zbral pričevanja in dokumente, ki so še danes dragocen vir zgodovinskega spomina.

Ob njem velja izpostaviti tudi domačinko Mici Mally, ki je živela v Tržiču, nedaleč od pekarne. "Internirancem je na skrivaj pomagala z dodatnim kosom kruha, cigaretami, oblačili," je omenila.

Posebno mesto v zgodbi taborišča pa ima češki zdravnik František Janouch, ki se je internirancem pridružil proti koncu delovanja taborišča. Za razliko od nacističnega zdravnika je bolnike dejansko zdravil in mnogim rešil življenje. Z interniranci je, kot je dejala Lukan Pišek, ostal tudi po razpustu taborišča in jim stal ob strani do konca vojne.

7. maja 1945 je 44 oboroženih pripadnikov SS odvedlo 900 jetnikov skozi predor na Koroško, kjer so jih 8. maja 1945 osvobodili partizani Kokrškega odreda.

Leta 1947 je v Celovcu pred visokim angleškim vojnim sodiščem potekal sodni proces proti ljubeljskim zločincem. Vodjo taborišča Jakoba Winklerja so usmrtili, zdravnika Ramsauerja pa so obsodili na dosmrtno zaporno kazen, a so ga avstrijske oblasti let 1954 izpustile. "Večina zločinov nad jetniki pa je še vedno ostalo nekaznovanih," je izpostavila.

Ljubelj še vedno spregledana težka dediščina

Spomin na taborišče Ljubelj se je po vojni hitro začel izgubljati. Prostor je bil dolga leta zaprt in zapuščen. Kot je poudarila Lukan Pišek, pa se je javna pozornost bolj usmerila tudi na zgodbe o odporništvu in zmagoslavju.

Na grozote, ki so se dogajale v Ljubelju, danes sicer opominjajo spominski park, muzej in kip Obtožujem! - okostnjak z bijočim srcem, ki ga je je zasnoval arhitekt Boris Kobe, izdelal pa kovač Jože Bertoncelj iz Krope. Lukan Pišek pa kljub temu opozarja, da kraj še danes ni celostno urejen kot prostor spomina. "Muzej in spominski park nista celostno povezana. Obiskovalci parka pogosto sploh ne vedo, da muzej obstaja. Nahaja ne namreč v kletnih prostorih gostišča Karavla brez stalne prisotnosti muzejskega osebja. S tem ostaja pomemben del zgodbe prezrt," je poudarila.

Tržiški muzej se je pod vodenjem direktorice Jane Babšek v zadnjih letih sicer zavestno usmeril v sodobnejše predstavljanje te težke dediščine. Z razstavo, ki poudarja osebne zgodbe, fotografije in zgodovinska dejstva, so naredili pomemben korak. A raziskovalka opozarja, da zgolj spomin ni dovolj.

"Vsaka generacija dojema preteklost drugače. Mlajši danes skoraj nimajo več stika z ljudmi, ki bi jim lahko iz prve roke pripovedovali o vojni. Zato ni dovolj le, da ne pozabimo. Ključno je, da se izobražujemo, o človekovih pravicah, o posledicah njihovih kršitev, o moči posameznika. Da razumemo, da do nasilja nikoli ne pride čez noč in da ga je mogoče preprečevati z majhnimi dejanji, vsak dan," je poudarila.

Njena želja je, da bi obiskovalci, ki pridejo v spominski park, poleg informacij odnesli še nekaj več. "Želim si, da bi začutili pomen vrednot, kot so mir, solidarnost, nenasilje. Da bi razumeli, kako dragocen je vsak človek in kako pomembna so dejanja posameznika," je dejala.

Zgodbo Ljubelja kot opomnik na tihe oblike upora in medčloveške solidarnosti je letos poudarila tudi državna proslava ob dnevu upora proti okupatorju, ki je potekala 25. aprila v Tržiču.