Jugoslovanska avantgarda in metropolitanska dada
Evropske umetniške avantgarde, ki so se pojavile po prvi svetovni vojni, so močno vplivale na dojemanje vloge umetnosti v današnji družbi. Študija prispeva k zavedanju družbenega pomena idej avantgard v sodobnem času ter k poznavanju zgodovine in teorije evropske avantgarde, še zlasti ne dovolj raziskanih jugoslovanskih avantgard (Ljubljana-Zagreb-Beograd, 1921-1927) in njihovih plodnih interakcij z zgodovinsko vzporednimi "metropolitanskimi" srednje- in zahodnoevropskimi gibanji.
Osredotoča se na že izražen, a premalo raziskan dialog jugoslovanskih avantgard in njihovih umetniških ter literarnih postopkov s švicarskim in francoskim dadaizmom (Zürich-Pariz, 1916-1920, 1919-1922) ter s češkimi (1920-1925) in madžarskimi (1921-1925) avantgardnimi gibanji. Glavna izhodišča so vprašanja nacionalne in transnacionalne politike in kulture, subjektivizacijski procesi, ki so jih ta gibanja želela vzpostaviti, in metode, ki so jih uporabljala. Osnovanje konceptualnih zasnov in kartiranje umetniških manifestacij ter njihovih medsebojnih stikov prispevata k integraciji zgodovine južnoslovanskih zgodovinskih avantgard v glavne tokove evropskih avantgard in v lokalno dediščino nekdanjih jugoslovanskih držav.
Knjigi je dodana spremna študija danske zaslužne profesorice, raziskovalke avantgardnih gibanj in feministke dr. Tanie Ørum.