ZORA 130: Slavko Grum - vztrajati ali pobegniti onkraj
Znanstvena monografija Slavko Grum - vztrajati ali pobegniti onkraj se ukvarja z intimno in splošnočloveško vsebino umetniških del in osebnih pisem slovenskega dramatika in pisatelja Slavka Gruma. O avtorju so na Slovenskem veliko pisali, temeljito predstavitev je pripravil Lado Kralj, igro v dveh dejanjih Dogodek v mestu Gogi uprizarjajo vse do danes, vendar pa je vnovično in novo premišljevanje utemeljeno, saj je v Grumovem pisanju mogoče odkrivati globino, subtilnost, aktualnost ter sporočilo o notranje razklanem in odtujenem svetu. Podobno občutenje, kot ga kaže Slavko Grum, je značilno tudi za današnji čas.
Izvirna in slogovno izbrana upodobitev vsega tega priča o velikem umetniku. Pobeg onkraj ima več pomenov. Razumeti ga je moč kot umik v smrt - v njej ugasnejo prestrašeni, ranjeni, zaznamovani in zlorabljeni ljudje. Grumovi protagonisti se smrti po eni strani bojijo in bežijo pred njo, saj jih navdaja s strašno slutnjo, po drugi pa so z njo v prijateljskem, skoraj ljubezenskem odnosu. Smrt je zanje zaveznica, tolažnica in sladka bolečina, vsak hip jih lahko odreši vsega hudega. Vztrajanje je izenačeno z zatekanjem v umetniško ustvarjanje, sanje, hrepenenje, domišljijske podobe in omamljanje, čeprav je včasih tudi to neke vrste pobeg onkraj, vsekakor pa umetnost v usodnih trenutkih obupa in resignacije človeku pomaga, da še zmore živeti. Tukajšnje in tisto, kar naj bi bilo onkraj, sta tu in tam pomešana, izenačena s stisko in prizadevanjem, da bi bilo vendarle mogoče najti nekaj, kar bi človeka ohranilo pri življenju ali mu vsaj dovolilo, da životari naprej.
Grum estetsko učinkovito in umetniško prepričljivo slika nasprotja, protislovja, paradokse in groteskno dogajanje. Čeprav je njegovo pisanje videti razbolelo, je v njem tudi kar nekaj ironije in sarkazma. Njegova ljubezenska pisma, razkrita javnosti, so po eni strani iskreno in čustveno izpovedovanje, namenjeno naslovnici, po drugi strani pa gre za umetniško ustvarjanje, v katerem je dekle samo navdih in sanjski predmet, resnične združitve in skupne življenjske poti si Grum pravzaprav ne želi ter nenehno načenja in ruši njun odnos. Dekle odriva od sebe, ostaja sam svoj in pri tem tudi nesrečen, osamljen in žalosten. Tudi sicer čustvena razmerja niso enakovredna, temveč so neenakopravna in zaznamovana hierarhično. Starejši obvladujejo mlajše, otroci so zlorabljeni, socialna deprivilegiranost mlada dekleta peha na ulico, da prodajajo svoja telesa. Grum prikazuje človekovo ogroženost v družbi ter izraža literarno obvladano sočutje in željo po uresničevanju boljšega življenja. V njegovih delih sta očitna subjektivizem in individualizem. Antijunak je zavestni, vendar na družbeni rob potisnjen dejavnik, svet in okolico doživlja in občuti kot posameznik ali posameznica in pogosto ne zmore najti poti do drugih ljudi.
Alienacija je pojavna oblika življenja. Ljudje so drug drugemu očitek in vest, obsojeni so, da živijo skupaj, toda družita jih samo prostor in čas, saj pristnih človeških vezi ne zmorejo splesti. Notranja negacija in povezovanje skrajnosti izražata moč Grumovega književnega snovanja. Njegovo je subtilno, slogovno prečiščeno in privzdignjeno, v njem se zrcali evropska literatura tedanjega časa. Grum je pisec eksistencialnih in mejnih situacij, njegovih del, zlasti drame Dogodek v mestu Gogi, zlepa ne bo pokopal čas. S pisanjem o ljudeh, ki so obtičali v preteklosti in se ne morejo sprijazniti s sedanjostjo, melanholikih ter depresivnih in duševno razcepljenih osebah ostaja aktualen, slovensko razbolel in ves tukajšnji.