Puer aeternus
Marie-Louise von Franz (1915-1998) je ena najbolj znanih jungovskih psihoterapevtk, njen pomemben prispevek pa je v tem, da je znala jungovsko (analitično) psihologijo širšemu občinstvu približati na razumljiv način, predvsem z obravnavo literarnih besedil in pravljic. Odličen primer tega je njena razlaga priljubljenega dela Mali princ francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exupéryja v knjigi Puer aeternus.
To velja tudi za njeno knjižno obravnavo dela Zlati osel antičnega avtorja Apuleja. Večina literarnih komparativistov vidi to delo kot nizanje stilsko izpiljenih, bolj ali manj hudomušnih zgodb, a brez nekega globljega smisla. Vendar M.-L. von Franz uspe z obširnim poznavanjem antike, predvsem pa z uporabo jungovske psihologije, prikazati, da je Apulejeva knjiga prepletena z rdečo nitjo osvobajanja od negativnega materinskega kompleksa.
Tako pri Malem princu kot Zlatem oslu gre za žlahten primer interdisciplinarnega sodelovanja: literarne zgodbe lahko nudijo ogromno koristne snovi za psihoanalitično obravnavo, uporaba jungovske psihologije pa lahko privede do boljšega razumevanja literarnih besedil. To bralcem omogoči poglobljeno razumevanje vsakdanjih psiholoških problemov, soočanja z njimi ter njihovega reševanja. Zato imajo knjige von Franzove tudi uporabno vrednost.
V knjigah Puer aeternus in Apulejev Zlati osel je M.-L. von Franz sijajno opredelila tudi psihološki sindrom puer aeternusa, večnega mladeniča. Ta je lahko na prvi pogled izjemno očarljiv in prijeten, a je zanj značilna nezanesljivost, lenoba, nezmožnost vstopanja v odnose, zavračanje avtoritete in vsakdanjega načina življenja, manipulativnost, še posebej do žensk. Vsakodnevne zgodbe pričajo, da je takšnih primerov vedno več, nekateri pa danes govorijo celo o "epidemiji" kriz v partnerskih odnosih med spoloma. Zato je knjiga Puer aeternus še kako aktualna za današnji čas.