Užaljeno maščevanje. Spomin Slovenk in Slovencev na italijanska fašistična taborišča
Zapiranje Slovenk in Slovencev v italijanska fašistična taborišča, ki je eno najbolj nasilnih in zato najbolj travmatičnih poglavij slovenske zgodovini 20. stoletja, je bilo do nedavnega slabo poznano in pomanjkljivo raziskano.
Čeprav internirane osebe, ki so bile zaprte od Gonarsa v Videmski pokrajini do italijanskega otoka Ustice v južnem delu Tirenskega morja, predstavljajo "zgolj" desetino vseh žrtev druge svetovne vojne na slovenskih tleh, si tudi deportiranke in deportiranci v italijanska taborišča zaslužijo celovito zgodovinarsko obravnavo. Nenazadnje tudi zato, ker so se dosedanje zgodovinske študije zelo redko naslanjajo na pričevanja tistih, ki so se vrnili.
Avtorici in avtor, katerih delo temlji na pričevanjih, so zato prepričani, da se bodo bralci in bralke na podlagi njihove študije prav zaradi bogate zbirke pričevanj, lahko neposredno seznanili z izkušnjami deportiranih. Da bodo skozi njihov izkušnjo morda lažje razumeli, zakaj in kdaj so jih fašistične oblasti aretirale, zakaj in kako so jih zasliševale in obsodile ter zakaj so nekatere poslale v konfinacijo, druge pa v internacijo. Med drugim tudi na Rab, kjer je bil režim internacije neznosen in še posebej smrtonosen v ženskem delu taborišča.
Prav usoda žensk in otrok na Rabu, ki so jo krojili pomanjkanje hrane in vode, neznosne higienske razmere in brezbrižnost stražarjev, je za vse, ki o teh poglavjih druge svetovne vojne v Evropi ne vedo veliko, še posebej zgovorna. Poleg tega nepoučenemu bralki in bralcu prav to, kar se je dogajalo v tem taborišču, omogoča boljše razumevanje problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov. S tem zanikanjem se namreč namerno briše spomin na (ne)prikrit rasizem, ki ga je fašistična Italija gojila do slovenskega in hrvaškega prebivalstva na okupiranem ozemlju.