Odlivanje smrti: Posmrtne maske v slovenskih javnih zbirkah
Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) je v sodelovanju z Društvom za domače raziskave (DDR) izdal znanstveno e-monografijo Odlivanje smrti, ki prinaša rezultate prve sistematične raziskave posmrtnih mask v slovenskih javnih zbirkah. Potekala je med letoma 2016 in 2019 v okviru evropskega projekta TRACES - Transmitting Contentious Cultural Heritages with the Arts: From Intervention to Co-Production [Posredovanje sporne kulturne dediščine z umetnostjo. Od intervencije h koprodukciji], ki ga je financirala Evropska unija iz programa Obzorje 2020 za raziskave in inovacije po pogodbi št. 693857. Društvo za domače raziskave je v njem sodelovalo kot eden od enajstih partnerjev, koordinirala pa ga je Univerza v Celovcu.
Lokalna raziskava se je osredotočala na posmrtne maske v slovenskih javnih zbirkah. Koliko posmrtnih mask sploh hranijo in kdo pravzaprav so ti ljudje, katerih obličja so bila odlita za javni namen? Izkazalo se je, da tovrstna raziskava še ni bila opravljena in da podatki javnosti niso bili na voljo. Zaradi kompleksnosti naloge in v želji po zagotovitvi trajne hrambe podatkov po zaključku evropskega projekta sta se INZ in DDR dogovorila za sodelovanje v okviru programa Raziskovalne infrastrukture slovenskega zgodovinopisja. Sodelovanje je steklo že med samo raziskavo, kar se je izkazalo kot pomembna metodološka inovacija.
Podatke o posmrtnih maskah v slovenskih javnih zbirkah je prispevalo 118 institucij. Posmrtne maske v svojih zbirkah hrani le slaba tretjina. Izkazalo se je, da jih je največ v muzejih, galerijah in spominskih sobah (skupno 22 ustanov), sledijo zbirke drugih kulturnih ustanov (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), SAZU, Cankarjev dom, Slovenski gledališki inštituti, arhiv Studia Slovenica). V času trajanja projekta je v slovenskih javnih zbirkah evidentiranih skupno 106 posmrtnih mask (vključno s kopijami), ki pripadajo 64 različnim upodobljencem.