Opazke o barvah
Čeprav se zdi nenavadno, so barve pogosta filozofska tema, predvsem pa se je s problemom čutne zaznave barv in njihovega opisa v jeziku zelo rad ukvarjal prav Ludwig Wittgenstein (tako v Traktatu kot Filozofskih raziskavah in tudi v drugih zapiskih).
Opazke o barvah je zbirka kratkih opomb, ki jih je Wittgenstein zapisal v zadnjih dveh letih svojega življenja (natančneje, med januarjem 1950 in aprilom 1951), iz rokopisov pa jih je zbrala in uredila G. E. M. Anscombe.
Čeprav jih Wittgenstein ni nikoli pripravil za objavo, Opazke veljajo za njegov nemara najtežji, najbolj enigmatičen, nedostopen spis, ob katerem se lomijo kopja interpretov in poraja tako odklanjanje kot veliko, skorajda sektaško navdušenje. S svojo težavnostjo in prestižem poznega, morda celo poslednjega dela (iz časa, ko je bil Wittgenstein že zelo bolan) so si pridobile mitski status in med poznavalci veljajo za nekakšen preizkusni kamen in iniciacijo v najgloblje uvide Wittgensteinove misli. Je tudi eno redkih Wittgensteinovih del, ki ga vendarle lahko beremo kot samostojno, do neke mere zaključeno celoto.
Glavna Wittgensteinova teza je, da je mogoče filozofske uganke in zadrege glede barv razrešiti le, če se posvetimo jezikovnim igram, ki jih uporabljamo v govoru o barvah. V tem smislu propozicije ali izjave, ki govorijo o barvah, niso ne neposredno empirične ne apriorne, temveč nekaj vmes in prej sodijo k nekakšni fenomenologiji barv, kot jo je izvajal Goethe v svojem Nauku o barvah. S tem, ko je problem tako zaznave kot izjavljanja o barvah Wittgenstein navezal na rabo jezika, pa se je dotaknil tudi njegovega najpomembnejšega filozofskega vprašanja, ki se glasi: "Kaj je pomen besede?", in tako nanj podal nov odgovor iz povsem drugačne perspektive.