Lažne novice so produkt družbe, ki išče preproste rešitve za kompleksne probleme

Izjemno viralnost lažnih novic, ki so se pojavile v času predsedniške kampanje v ZDA, gre po ocenah medijskih strokovnjakov razumeti predvsem kot ogledalo družbi, ki želi za vse bolj kompleksna vprašanja najti preproste rešitve. Zato je tudi pripravljena verjeti lažem, ker je to pogosto najlažje.

Prav to se odraža tudi v samem medijskem poročanju o fenomenu t.i. fake news in iskanju rešitev zanj, ki bi bolj kot kar koli drugega morali biti del širših naporov za promocijo tehtne javne razprave o družbenih izzivih.

Lažne novice so stare kot sam pojem novic

Čeprav so mnoga poročila o lažnih novicah, ki naj bi pomembno vplivale na izid ameriških predsedniških volitev, javnosti dajale vtis, da gre za nov fenomen, pa je to daleč od resnice. Kot opozarjajo strokovnjaki, se laži širijo v javnih občilih že od njihovega nastanka.

"Lažne vesti kot koncept so prastara iznajdba v novi besedni preobleki," je za STA pojasnil predavatelj medijskih predmetov na Univerzi v Mariboru in filozof Boris Vezjak, ki množično poročanje o fenomenu t.i. fake news (lažnih novic) tako ocenjuje za svojevrstno obliko lažne novice.

Kot pravi Vezjak, se skozi zgodovino lažne novice pojavljajo v različnih oblikah, in sicer kot čisto laganje, manipuliranje in propaganda ter tudi kot zavajanje, cenzura in namerna neobjektivnost. Ne glede na samo obliko je skupno vsem, da širijo lažne ali pa zamolčijo resnične informacije.

Podobno v članku o zgodovini lažnih novic za ameriški spletni medij Politico trdi tudi ameriški zgodovinar Jacob Soll. Lažne novice so stare toliko, kot je star tisk. Z njegovim porastom pa so se skozi stoletja vse bolj množično širile tudi lažne novice - od spektakularnih zgodb o morskih pošastih do čarovnic in trditev, da so za naravne katastrofe krivi grešniki, piše Soll.

To je bilo v času, ko so nad resnico v množičnih občilih bdeli le uradni viri, bodisi cerkev bodisi politika, s svojimi parcialnimi interesi. To je trajalo vse do prvih nastavkov neodvisnih medijev v ZDA na koncu 19. stoletja. "In čeprav pristransko poročanje in senzacionalizem nikoli nista izumrla ... je objektivno poročanje postalo uspešen poslovni model, ki je prevladoval vse do zadnjih nekaj let," piše Soll.

Ni kriv internet, kriva je družba

Koncept objektivnega poročanja in neodvisnega tiska, kot se je razvil v demokratičnih družbah, je tako ostal prevladujoč način poročanja vse do zadnjih nekaj let, ko se je soočil z novim kanalom množičnega obveščanja - internetom. Ta je po mnenju Solla v ospredje znova potisnil s senzacionalizmom in natolcevanjem obogateno rumeno novinarstvo in s tem odprl vrata novodobnim oblikam lažnih novic.

Čeprav so nekateri prepričani, da je razvoj tehnologij prispeval k trenutnim težavam medijev in posledično tudi družbe, strokovnjaki opozarjajo, da je ravno obratno - hiter razvoj novih tehnologij je le (še bolj) razgalil težave družbe in medijev kot njenega dela.

Po mnenju poznavalke medijev in avtorice Melite Zajc je internet v osnovi orodje, s katerim bi družba morala dobiti več virov informacij, kar bi praviloma moralo omogočati bolj kakovostno javno razpravo. "Problem danes pa je, da vse bolj iščemo enostavne odgovore in enostavne rešitve za kompleksna vprašanja," pravi Zajčeva.

"Ni problem, da so dostopne lažne informacije - vedno so bile. Problem je, da jim radi verjamemo," pravi Zajčeva, ki ugotavlja, da danes, v post-faktični dobi, verjamemo samo to, kar nam je všeč in s čimer se strinjamo.

Komunikolog Domen Savič iz Zavoda za spodbujanje informacijske in medijske pismenosti Državljan D prav tako večjo nevarnost kot v razvoju tehnologij vidi v družbi sami. Kot pravi, ga predvsem skrbi, da se tehnološki napredek in napredek na področju medijske pismenosti ne razvijata z roko v roki.

"Problem je, da ljudje niso sposobni kritično brati, kritično razmišljati, tehnologija pa postaja vedno bolj kompleksna."

To se je sicer samo še poslabšalo s spremljanjem medijev prek družabnih omrežij. Ti namreč uporabniku želijo na vsak način poenostaviti delo, tako da mu izbiro novic ponujajo glede na lastne interese, s čimer pa ga "zavijejo v vato", tako da mu postrežejo samo stvari, ki jih želi slišati.

Poenostavljanje in "objektivnost"

Poenostavljanje v neki drugi obliki po mnenju Zajčeve spodbuja tudi model financiranja medijev prek oglaševanja. "Takoj, ko ste zavezani k doseganju določene naklade, klikanosti ali gledanosti, se morate podrediti zahtevi po enostavnosti." Klasični mediji pri tem niso izjema.

Zajčeva tako pravi, da se je ta model izkazal za neuspešnega pri spodbujanju kakovostne javne razprave, objektivnost pa predvsem kot krinka za to, da se mediji ne zamerijo njihovim financerjem - oglaševalcem.

"Objektivnost ni bila pomembna inovacija zato, ker bi prispevala k boljši javni razpravi, ampak zato ker je omogočila novinarju, da se ni zameril uredniku, uredniku, da se ni zameril lastniku, in lastniku, da se ni zameril oglaševalcu."

"Prišli smo do točke, kjer enostavno biti sposoben ločevati lažne novice ne bo rešilo ničesar. Mi razpadamo kot družba in to zato, ker je tisk narobe razumel svojo vlogo in narobe objektivnost," pravi Zajčeva.

Tudi Vezjak vidi težavo v napačni interpretaciji objektivnosti poročanja, ki bi morala strogo temeljiti na dokumentih s področja urejanja poslanstva novinarjev. Ta določajo, da je osnovna naloga novinarja prikazovanje resnice. "Velik del težav, ki jih danes srečujemo pod naslovom manipuliranja in ustvarjanja lažnih vesti, dejansko izvira iz intenzivne pozabe teh načel ali njihove zelo svobodne interpretacije," pravi Vezjak.

Ta načela se ne spreminjajo z razvojem novih kanalov množičnega obveščanja. "Z internetom se zaostrujejo le izzivi v praksi: poglobljeno predstaviti določeno tematiko in se izobraziti o določenem področju in ne le lenobno predstaviti obeh plati zgodbe," pravi Vezjak, ki ocenjuje da je "trend senzacionalizma in tabloidizacije resnih medijev" veliko akutnejša težava od zgodbe o lažnih novicah.

Čarobnih krogel ni

Rešitev za težave sodobne družbe, tako kot za zadnji pojav lažnih novic, pa nikakor ne more biti preprosta, saj gre za kompleksen problem. Mediji bi tako po mnenju strokovnjakov morali iskati način, kako zagotoviti kakovostno javno razpravo o ključnih vprašanjih in njihovem reševanju.

Po mnenju Vezjaka bi zato mediji morali normo "absolutne objektivnosti" zamenjati s prizadevanjem, da izboljšujejo javno življenje in da državljane spodbujajo k sodelovanju v reševanju družbenih problemov in k politični participaciji v širšem smislu.

Za spodbujanje kakovostne javne razprave pa Zajčeva vidi potrebo po drugačnih poslovnih modelih v medijih. Kot potencialno rešitev navaja skupnostne medije ali medije, ki so v lasti njegovih ustvarjalcev, kot je na primer francoski Le Monde. "Na nek način moramo vzpodbujati to, da ljudje mislijo. Tega ne moreš delati, če si na drugi strani izključno odvisen od klikov, od lajkov, od množice."

Savič pa opozarja na vlogo vseh družbenih akterjev pri razvoju medijske pismenosti. "Najbolj optimistični scenarij je, da se bodo države, podjetja, politika in ostali zavedali kritične medijske pismenosti in da jo bodo začeli razvijati na različnih koncih. Da bomo vsi skupaj, vsak s svojimi močmi, začeli premikati stvari na bolje."

V nasprotnem primeru bomo v najbolj pesimističnem scenariju kot družba "izgubili vsakršen stik z zunanjim svetom in bomo popolnoma zapredeni v ta kokon neke dezinformacije in da nam bodo centri moči risali pred oči nekaj, kar sploh ne obstaja".

Iz istega razloga pa je zadržan do rešitev za lažne novice v obliki filtrov, ki bi samodejno, na podlagi algoritmov, izločale takšne vsebine. "Če bomo pustili ali dovolili, da tehnologija opravlja kritično presojo vsebin, ne vemo, na kakšen način se bo ta kritična presoja izvajala in ali bo tehnologija tudi vzela človeku možnost, da sam zase oceni, kaj je res in kaj ne."