Pred 250 leti prvi znanstveni opis človeške ribice

Prvi primerki dotlej še neznane živalske vrste, ki jo je naravoslovna stroka prepoznala za novo, so bili najdeni na izviru Virskega potoka v Viru pri Stični. Tedaj je bilo določeno tudi latinsko ime te dvoživke - Proteus anguinus.

Za odkritelja človeške ribice velja Joseph Nicolaus Laurenti, ki je leta 1768 na Dunaju izdal knjigo s tezami za zagovor doktorata z naslovom Pregled plazilcev, obogaten s poskusi o strupih in antidotih pri avstrijskih plazilcih. V njej je prvič javno objavljen nov rod proteus z eno samo znano vrsto Proteus anguinus. Sledi opis človeške ribice.

Kdo je bil ta Laurenti, po navedbah spletnega portala e-stična.si še danes ni znano. Iz njegove doktorske disertacije tega ni mogoče razbrati, prav tako doslej niso našli nobenih podatkov o njem. Toda po znanstvenih pravilih je Laurenti - znan ali neznan - prvi objavil vest o človeški ribici in velja za njenega odkritelja ter ji ima pravico podeliti strokovno ime.

Žival je sicer prvič nedoločno omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689, in sicer kot zmajevega mladiča v zgodbi, ki ji ni verjel. Žive mladiče pa je že štiri leta pred izidom Laurentijeve knjige prvi dobil iz Stične idrijski zdravnik Joannes Scopoli - eden najbolj plodovitih raziskovalcev narave na Kranjskem, ki je takoj vedel, da česa takega ni videl še noben naravoslovec.

Vendar pa je bil Scopoli temeljit znanstvenik in ni hotel tvegati nobenega spodrsljaja, na katerega bi se lahko oprli morebitni nasprotniki njegove trditve, da je človeška ribica nova samostojna vrsta in rod. Zato je z objavo svojega opisa človeške ribice predolgo odlašal. Je pa bil njegov opis človeške ribice zelo dober, medtem ko je bil Laurentijev precej slab.

Na današnjem posvetu, ki ga organizira Jamski laboratorij Tular v sodelovanju s Parkom Škocjanske jame, bodo poleg značilnosti in raziskav človeške ribice posebno pozornost posvetili problemu onesnaženja njenega naravnega okolja - podzemnih kraških voda. Udeleženci posveta se bodo seznanili tudi s kratko zgodovino slovenskega krasa.

Slovenski znanstveniki človeško ribico raziskujejo že več desetletij. Da bi preživela v neprijaznih podzemnih razmerah, je namreč razvila številne posebnosti. Med drugim je upočasnila presnovo, zaradi česar lahko dočaka do sto let in preživi celo več let brez hrane. Domišljijo raziskovalcev pa še posebej buri njena sposobnost popolne obnovitve poškodovane ali celo manjkajoče okončine.

Pred kratkim je tako stekel mednarodni projekt, v okviru katerega želijo slovenski biologi v sodelovanju z raziskovalci iz Kitajske in Danske določiti celoten genski zapis oz. genom te živali. Gre za trd oreh, saj je njen genski zapis bistveno večji tudi od genoma katerega koli drugega organizma, ki so ga znanstveniki do danes uspeli v celoti razvozlati. Projekt določitve genoma človeške ribice bo tako po navedbah raziskovalcev v več pogledih oral ledino ter preizkušal meje zmogljivosti najsodobnejših tehnologij.

Človeška ribica, ki je poznana tudi kot močeril ali proteus, je največja izključno jamska žival na svetu. To vrsto, ki je eden največjih posebnežev živalskega sveta, najdemo le v jamah Dinarskega krasa na Balkanskem polotoku, v največjem številu prav v Sloveniji.

Je simbol varovanja podzemnih okolij in ena največjih dragocenosti v Sloveniji izjemno bogate jamske biodiverzitete in naravne dediščine. Izjemen pomen človeške ribice dokazuje tudi njena stroga zaščita z več nacionalnimi in mednarodnimi uredbami.