znanost 7.6.2018 17:20

Generacijske razlike predstavljajo izziv tudi v akademskem okolju

Ljubljana, 7. junija - V akademskem okolju je zaradi širših družbenih premikov prišlo do več sprememb, ki so vplivale predvsem na mlajše raziskovalce ter s tem povečale generacijski razkorak. Med njimi so npr. neoliberalizacija univerze, komodifikacija znanja in birokratizacija akademskega dela, pojasnjuje sociologinja Tamara Pavasović Trošt.

Ljubljana, Kemijski inštitut.
Predavanje Tamare Pavasović Trošt z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani z naslovom Premoščanje vrzeli med generacijami raziskovalcev v akademskih okoljih: učinkovita komunikacija in motivacijske strategije za sodelovanje generacij raziskovalcev.
Foto: Kemijski inštitut

Ljubljana, Kemijski inštitut.
Predavanje Tamare Pavasović Trošt z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani z naslovom Premoščanje vrzeli med generacijami raziskovalcev v akademskih okoljih: učinkovita komunikacija in motivacijske strategije za sodelovanje generacij raziskovalcev.
Foto: Kemijski inštitut

Mlajši raziskovalci se danes soočajo z bistveno drugačnim okoljem in zahtevami kot raziskovalci starejše generacije, zaradi česar prihaja do generacijskega razkoraka. Nanj vplivajo številne strukturne, institucionalne ter družbene in kulturne spremembe, je na sredinem predavanju na Kemijskem inštitutu povedala sociologinja Tamara Pavasović Trošt.

Ena izmed ključnih strukturnih sprememb je neoliberalizacija univerze oziroma akademski kapitalizem ali korporativizacija univerze, zaradi česar je akademsko okolje danes bistveno drugačno, kot je bilo pred 30 leti, je poudarila.

Največje spremembe se dogajajo na področju strukturnega financiranja, ki ga je vse manj, vse več pa je samofinanciranja. Raziskovalci zato veliko časa, ki bi ga lahko namenili raziskovanju, porabijo za pisanje projektov.

Poleg tega se razširja obdobje po doktoratu oziroma tranzicijsko obdobje. Ko mladi zaključijo doktorat, imajo nestabilno, prekarno zaposlitev, hkrati pa opravijo tudi veliko nevidnega ali neplačanega dela. Manj je tudi pripoznanja za dobro pedagoško delo, je menila predavateljica.

Druga velika sprememba je po mnenju Pavasović Troštove komodifikacija produkcije znanja, kar se odraža v hiperprodukciji znanstvenih besedil, korporacijskem modelu organizacijske strukture, večanju obsega dela in manjšanjem avtonomije nad lastnim časom. "Fokus je na tukaj in zdaj, manj pa je pobud za dolgoročne in potencialno družbeno uporabne raziskave."

Pomembne spremembe se odvijajo tudi na področju merjenja znanstvene odličnosti, ki pozornost od vsebine preusmerja v tekmo za točkami. Kriteriji za znanstveno odličnost se vse bolj kvantificirajo, kar se kaže v vse večji kompetitivnosti in rivalstvu ter neenakosti med raziskovalnimi skupinami in med različnimi generacijami.

Četrta sprememba pa je birokratizacija akademskega dela, pri čemer se povečuje obseg del, ki niso povezana z znanstvenim delom, čas za pravo raziskovanje pa se prestavi na večerni čas ali konce tednov. Povečan obseg dela po mnenju Pavasović Troštove vpliva predvsem na mlajše, posebej ženske raziskovalke.

Med institucionalnimi problemi je izpostavila neujemanje med teorijo in prakso na področju internacionalizacije. V praksi je namreč sistem odprt za tuje študente, a so predavanja pogosto v slovenščini. Poleg tega se morajo mladi pogosto "vrteti okoli sistema kot sateliti, da bi ohranili priložnosti za prihodnje stalne zaposlitve, kar preprečuje mobilnost," je izpostavila Pavasović Troštova.

Vse to vpliva tudi na generacijske težave, ki jih Pavasović Troštova zaznava, kot je denimo neučinkovito prenašanje znanja in veščin. Mentorji so socializirani v star sistem, brez poznavanja veščin mladih ljudi, ki jih mladi potrebujejo, da uspejo v neoliberalnem sistemu. Poleg tega sistem ne prepoznava veščin, ki so nujne, da bi mladi v njem uspeli, zaradi česar ni formalnih pravil, nasvetov in izobraževanj za mlade na temo postopkov objavljanja, točkovanja ipd.

Poleg tega na mlade pogosto pade več časovno zahtevnega in manj pomembnega projektnega dela. Drugačne so tudi kulturne in družbene norme, kot so pričakovanja glede družinskega življenja, norme spolnega nadlegovanja in dojemanje avtorstva znanstvenih del itd.

Da bi generacijski razkorak vsaj nekoliko omilili, po mnenju Pavasović Troštove med drugim potrebujemo tudi več pozitivne komunikacije in pohval za dobro opravljeno delo. Mentorji se morajo po njenem mnenju bolje zavedati, kaj vse se od mlajših raziskovalcev zahteva, kakšna so bremena, ki niso povezana z njihovim raziskovalnim delom, ter kakšne so razlike v družbenih in kulturnih normah.

Na institucionalni ravni pa potrebujemo boljše svetovanje in profesionalizacijo socializacije mlajših raziskovalcev s seminarji, pa tudi več pripoznanja za pedagoško delo, učinkovito mentorstvo ter skrb za ustrezno ravnotežje med delom in prostim časom.

Sociologinja Tamara Pavasović Trošt je profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti. Magistrirala je iz političnih znanosti na ameriški univerzi Syracuse in doktorirala na Harvardu, za svoje delo pa je prejela tudi pomembne nagrade. Odraščala je v Srbiji in ZDA, zadnja štiri leta pa živi v Sloveniji.