Preučevanje ledenikov pomembno za razumevanje klimatskih sprememb

Ledeniki so nastali v času male ledene dobre, med leti 1550 in 1850, ko so bile povprečne temperature za stopinjo nižje kot danes, padavin je bilo za 15 odstotkov več, zime so bile dolge in hladne, poletja pa mokra.

Po koncu male ledene dobe so se vsi ledeniki začeli taliti, kar predstavlja velik problem predvsem pri velikih ledenih ploščah, medtem ko naši ledeniki nimajo tako globalnega vpliva na bivanje ljudi, je na četrtkovem predavanju v okviru cikla Znanost med knjigami dejala Triglav Čekada. Kljub temu pa je preučevanje ledenikov pomembno, saj so pomembni pokazatelji dolgoročnih klimatskih sprememb.

Leta 1870 je led prekrival skoraj 4400 kvadratnih kilometrov Alp, do leta 2000 pa se je površina ledenikov zmanjšala za dobro tretjino. Podobno se dogaja z edinima slovenskima ledenikoma Triglavskim ledenikom in Ledenikom pod Skuto.

Triglavski ledenik je denimo leta 1890 meril približno 34 hektarjev, do danes pa se je njegova površina zmanjšala na manj kot hektar. Po besedah Triglav Čekade gre za naraven pojav, ki ga lahko spremljamo po vseh ledenikih v Evropi.

Raziskovalci so ugotovili, da imajo vsi evropski ledeniki enake cikle tanjšanja oziroma debeljenja. Po drugi svetovni vojni so se tako denimo ledeniki debelili, po letu 1983 pa se vsi alpski ledeniki pospešeno krčijo. Od leta 2008 dalje se je njihovo zmanjševanje upočasnilo na račun več zaporednih poletij, ko je sneg na ledenikih obstal do konca talilne sezone. Za ohranitev ledenika je namreč najpomembnejša debelina snežne odeje v juniju.

Kako se ledenika skozi čas spreminjata, raziskovalci ugotavljajo z metodami merjenja in rekonstrukcije.

Raziskovalci geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU so se meritev slovenskih ledenikov lotili takoj po drugi svetovni vojni, in sicer so prvo meritev Triglavskega ledenika opravili že leta 1946. Raziskovanje Triglavskega ledenika je najstarejši stalni slovenski raziskovalni projekt sploh.

Prve meritve so potekale z merskim trakom, pri čemer so raziskovalci na skale risali markacije ter s tega mesta vsako leto z merilnim trakom izmerili, kako daleč se je ledenik pomaknil. Prva geodetska meritev se je zgodila leta 1952, od leta 1976 snemajo ledenik tudi s posebnim, panoramskim fotoaparatom, od leta 1999 naprej pa Geodetski inštitut izvaja redne fotogrametrične izmere ledenika.

Danes se za merjenje ledenikov raziskovalci poslužujejo številnih metod. Za katero metodo se odločijo, pa je odvisno od časa, ki ga imajo na razpolago, ter od tega, kaj želijo meriti, je pojasnila Triglav Čekada.

Velike ledenike in ledene plošče merijo s pomočjo različnih metod daljinskega zaznavanja, torej s pomočjo satelitov. Alpske ledenike že več kot 100 let merijo z različnimi geodetskimi metodami izmere od tahimetrije do fotogrametrije. Danes si lahko pomagajo tudi z GPS-meritvami in laserskim skeniranjem površja. Moderna izmera pa nam omogoča tudi rekonstrukcijo starejših stanj ledenikov na osnovi arhivskih posnetkov.

Informacije o ledenikih pa raziskovalci zbirajo tudi s pomočjo arhivskih posnetkov in starih razglednic. Za tovrstne meritve potrebujejo dober arhivski posnetek, podroben digitalni model reliefa novejšega datuma ter približno lokacijo stojišča fotoaparata. Projekcijo vrtijo toliko časa, da se ujema z vsebino na fotografiji, na koncu pa dobijo 3D podatke o vbodu ledenika.

Mihaela Triglav Čekada se že skoraj 20 let ukvarja z izmero Triglavskega ledenika in rekonstrukcijo njegovih starejših dimenzij iz arhivskih fotografij ledenika. Sodeluje z Geografskem inštitutom Antona Melika ZRC SAZU, kjer ledenik fotografirajo in merijo že vse od leta 1946 naprej.

Je soavtorica monografije Triglavski ledenik ter avtorica več znanstvenih in strokovnih člankov na temo izmere ledenikov. Z letom 2018 je prevzela vodenje sekcije za kriosfero pri Slovenskem združenju za geodezijo in geofiziko. Zaposlena je na Geodetskem inštitutu Slovenije, dopolnilno pa poučuje na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani.