Med izzivi odprte znanosti komercialni in politični interesi

Debate o odprti znanosti so bile ene od izpostavljenih tem letošnjega dogodka EuroScience Open Forum (ESOF 2018), ki je julija potekal v francoskem Toulousu. Filozof in zgodovinar Koen Vermeir s Francoskega centra za znanstvene raziskave je na panelu na to temo omenil, da je koncept odprte znanosti precej meglen, da ga moramo najprej definirati, preden ga bomo lahko tudi uspešno vpeljali.

Problem odprte znanosti je po njegovem mnenju to, da odprta zveni tako dobro, da je lahko nevarna. Pogosto je namreč uporabljena predvsem kot marketinška strategija, zato je pomembno, da se pogovarjamo in stremimo predvsem k dobri odprti znanosti.

Ta je po mnenju Vermeirja "sredstvo in ne cilj sam po sebi", je prosto in univerzalno dostopna ter spodbuja sodelovanje in s tem opolnomočenje tistih raziskovalcev, ki v sistemu nimajo moči. Dobra odprta znanost potrebuje tudi podporno raziskovalno kulturo, novo kulturo sodelovanja, vrednotenja ter zaupanje znotraj znanosti, je poudaril.

Panel je iz publike spremljala tudi Ana Slavec, ki se je ESOF udeležila kot koordinatorica delovne skupine za odprto znanost pri Evropskem svetu doktorskih študentov in mladih raziskovalcev (Eurodoc), in sicer na povabilo organizacije Marie Curie Alumni Association, ki je na ESOF organizirala sejo na temo implementacije odprte znanosti.

Kot je poudarila, odprta znanost ni le odprti dostop, ampak vključuje tudi odprte podatke, odprto kodo, odprto metodologijo, odprte recenzije, alternative metrike, odprto izobraževanje in druge vidike. "Večkrat sem že slišala, da gre pri odprti znanosti pravzaprav za znanost. Ponovljivost je ključnega pomena za znanost, te pa ni brez transparentnosti," je poudarila Slavčeva, ki na centru odličnosti InnoRenew CoE med drugim nudi podporo raziskovalcem pri delu s podatki.

"Odprta znanost ni to, da surove raziskovalne podatke naložimo na splet. Bistveno je, da so ti podatki pripravljeni na način, da so najdljivi, dostopni, povezljivi in ponovno uporabni za druge raziskovalce. Pozornost je treba nameniti tudi pravnim in etičnim vidikom," je dejala.

Raziskovalci nimajo ustreznih veščin za prakticiranje odprte znanosti

Eden od problemov, ki se pojavlja pri odprti znanosti, je da večina raziskovalcev nima veščin, ki so potrebne za prakticiranje odprte znanosti, je menila Slavčeva.

Po njenem mnenju bi države morale zagotoviti več financiranja za podporne institucije, potrebno infrastrukturo in izobraževanje na področju odprte znanosti. "Tudi raziskovalne institucije bi lahko veliko prispevale z ustvarjanjem okolja, ki spodbuja odprto znanost. Zaposliti je treba kadre, ki bodo raziskovalcem nudili podporo pri prakticiranju odprte znanosti."

Dobičkonosna branža

Po mnenju Vermeirja odprta znanost predstavlja širši problem odnosa med javnim dobrim in zasebnimi interesi. Velik izziv je namreč vprašanje, kako omejiti moč komercialnih založnikov znanstvene literature, ki za dostop in objave zaračunavajo visoke stroške.

Kot je za STA povedal direktor Centralne tehniške knjižnice (CTK) Miro Pušnik, izdajanje mednarodne znanstvene literature danes predstavlja eno od najbolj dobičkonosnih gospodarskih dejavnosti. V tem poslu se po njegovih besedah na letni ravni vrti okoli osem milijard funtov prihodkov, ki jih ustvarijo komercialne založbe.

Založniki znanstvene literature namreč zaračunavajo drage naročnine za dostop do publikacij, v katerih so objavljene raziskave, večinoma financirane z javnimi sredstvi. S pojavom odprte znanosti pa svoje prihodke povečujejo tudi na račun plačil za objave odprto dostopnih publikacij.

"Odprta znanost, ki naj bi v svojih temeljnih premisah zmanjšala monopol in izsiljevanje komercialnih založb, pa za te založbe pomeni le dodatni vir prihodkov založnikov, ki denar za odprte objave pobirajo brez kakršnih koli stroškov - gre praktično za čisti dobiček," je bil kritičen Pušnik.

Takšna odprta znanost je po mnenju Pušnika v nasprotju sama s seboj. "Principi, na katerih odprta znanost temelji danes, so za javne raziskovalne proračune v principu škodljivi," je dejal.

Odprta znanost ena od prioritet EU

Odprta znanost je tudi eden od treh temeljev novega evropskega programa za raziskave in inovacije Obzorje Evropa. Že v okviru trenutnega okvirnega programa Obzorje 2020 morajo prejemniki sredstev zagotoviti odprt dostop do objav raziskovalnih rezultatov.

Po podatkih Evropske komisije je glede na poročanje prejemnikov o projektih septembra 2017 odprt dostop zagotavljalo 75 odstotkov od 11.215 strokovno ocenjenih (peer review) znanstvenih objav. Predhodni podatki za leto 2018 pa kažejo, da naj bi se stopnja odprtega dostopa povečala.

Podatki monitorja odprte znanosti, ki ga je vzpostavila Evropska komisija, kažejo, da ima 28,3 odstotka objav po svetu odprt dostop, povprečni odprti dostop v EU28 pa znaša približno 32 odstotkov. V Sloveniji je odprto dostopnih 35,5 odstotka slovenskih znanstvenih objav, kar Slovenijo uvršča nad evropsko povprečje in med prvih deset držav članic EU po odprtem dostopu, so zapisali na Evropski komisiji.

Po mnenju Slavčeve se bodo morali založniki slej ali prej prilagoditi željam Evropske komisije po odprti znanosti. "Nekateri založniki se tega zavedajo in ponujajo hibridni model odprtega dostopa. Komercialni interesi tudi niso nujno v nasprotju z odprtim dostopom," je menila Slavčeva.

Pušnik pa je do tranzicije v odprto znanost v EU bolj kritičen. Po njegovem mnenju založniki sami narekujejo dinamiko prehoda v odprto znanost. Tudi zahteve v Obzorju 2020 so po njegovih besedah "tako izrazito napisane v korist založnikov", da močno dvomi, "da gre za neznanje bruseljskih uradnikov."

Po njegovem mnenju tranzicije brez korenitih posegov v temeljne koncepte znanstvene komunikacije ne bo mogoče doseči saj založnikom to ni v interesu. "Želijo ohraniti oboje - plačevanje naročnin na revije kot tudi plačevanje odprtosti," je menil Pušnik.

Potrebna je sprememba kulture in merjenja znanstvene odličnosti

Za odprto znanost tako potrebujemo spremembo kulture in merjenja znanstvene odličnosti meni Pušnik. Iz sedanjih, na bibliometriji in faktorjih vpliva znanstvenih revij temelječih sistemov, bi morali po njegovem mnenju preiti na sisteme z ocenjevanjem posameznega znanstvenega dela ne glede na to, kje je objavljeno.

Gre za kvalitativno ocenjevanje znanstvenega dela s sodobnimi recenzijskimi sistemi, ki naj bodo transparentni ter brez konfliktov interesa. Za to se zavzemajo številne pobude, kot so na primer deklaracija iz San Francisca DORA ali The Leiden Manifesto for research metrics in The Metric Tide.

Tudi Slavčeva se strinja, da je za spremembo kulture predpogoj sprememba meril znanstvene uspešnosti.

Določene raziskovalne rezultate, kot so rezultati neuspelih poskusov ali replikacije že izvedenih študij je namreč zelo težko objaviti v indeksiranih revijah, čeprav so za znanost pomembni, je menila Slavčeva. "Če želimo odprto znanost, moramo spodbuditi raziskovalce, da bodo objavljali tudi tovrstne rezultate," je poudarila.

Zagovarja še predlog, da bi večjo težo imele tudi podatkovne objave. "Načrtovanje in izvedba kakovostne raziskave ter priprava podatkov na način, da so uporabni za druge znanstvenike, je namreč dolgotrajen proces, ki navadno vzame veliko več časa kot marsikateri objavljeni članek, a po trenutnih merilih ocenjevanja znanstvenikom ne prinaša skoraj nič točk," je še povedala Slavčeva.