znanost 15.8.2018 9:30

Nostalgija po Habsburškem imperiju v Trstu se odraža na različnih področjih

Ljubljana, 15. avgusta - Trst je mesto z bogato zgodovino, ki je pol tisočletja pripadalo Habsburškemu imperiju, dokler ni po 1. svetovni vojni prišlo v italijanske roke. Danes je v mestu močno opazna nostalgija po nekdanjem imperiju, ki se kaže v spomenikih, v literaturi, kot tudi v kulinariki, kjer sta testenine in tiramisu zamenjala golaž in polenta, opaža raziskovalka Trsta Daša Ličen.

Italija, Trst.
Mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU Daša Ličen.
Foto: Anže Malovrh/STA

Italija, Trst.
Mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU Daša Ličen.
Foto: Anže Malovrh/STA

Trst je bil del Habsburškega imperija vse od 14. stoletja, v 18. ter 19. stoletju pa je veljal za najpomembnejše pristaniško mesto ter trgovsko središče nekdanjega imperija. To se je popolnoma spremenilo po koncu 1. svetovne vojne, ko je Trst po 500 letih habsburške vladavine pripadel Kraljevini Italiji.

Najpomembnejše gospodarsko središče Habsburškega imperija se je po koncu 1. svetovne vojne spremenilo v odročno, nepomembno mesto na Apeninskem polotoku, zaradi česar se je mesto znašlo v krizi, ki traja vse do danes. Nostalgija po Habsburškem imperiju pa je odraz tega, meni Ličnova.

Nostalgija po besedah Ličnove več pove o sodobnem času in o tem, kaj si želimo za našo prihodnost, kot pa o preteklosti, saj pogosto tudi ne izhaja iz realnih občutenj. Nostalgični smo namreč lahko tudi za nečem, česar nikoli nismo izkusili.

Nostalgija po nekdanjem Habsburškem imperiju v Trstu je tako po mnenju Ličnove "odgovor na krizo v Trstu in morebitna politična rešitev, ki bi Trst lahko popeljala do nekdanjih in vnovičnih uspehov".

Kljub temu da so nekatere dežele, ki so danes del Slovenije, prav tako pripadale Habsburškemu imperiju, pa te nostalgije na slovenski strani meje ni, opaža Ličnova.

Kdaj natanko se je nostalgija za Habsburškim imperijem pojavila, je težko določiti, meni mlada raziskovalka. Ocenjuje, da se je razmahnila šele v desetletjih po prvi svetovni vojni, še bolj pa po drugi svetovni vojni ter v osemdesetih, prisotna pa je še danes.

Nostalgija se po besedah antropologinje močno kaže v spomenikih, ki se vračajo v mesto, kot je denimo nedavno restituirani spomenik cesarice Elizabete. Izrazito močno se kaže tudi na področju literature, opazna pa je tudi na področju kulinarike. Slednjemu področju se je raziskovalno posvetila tudi mlada raziskovalka Ličen.

Testenine in pico zamenjala golaž in polenta

Področju hrane se je Ličnova posvetila že v času pisanja magistrske naloge, v kateri se je ukvarjala s posamezniki, ki se štejejo za poznavalce istrske hrane. Po selitvi v Trst, ko je začela pripravljati doktorat na temo Trsta v 19. stoletju, pa je opazila, da je področje kulinarike v Trstu izjemno zanimivo. Začela je obiskovati različne restavracije, se družila in pogovarjala z lastniki restavracij ter ljudmi, ki so vplivni na kulinarični sceni.

Opazila je, da se v Trstu v zadnjih nekaj desetletjih pojavlja drugačna kulinarika. Tiramisu, testenine in pico so nadomestile povsem druge jedi, kot so golaž, polenta ter peciva, kot so linška torta ali presnitz, ki jih, sklicujoč se na svoje habsburško oziroma srednjeevropsko poreklo, ponujajo Tržačani.

Zanimivo pecivo, ki ga Tržačani imajo za mestno sladico, je denimo pecivo z imenom presnitz, ki naj bi nastalo v 19. stoletju, ko je Trst obiskala cesarica Elizabeta. Kljub temu da ima beseda po pojasnili Ličnove slovanske korenine, jo Tržačani zapisujejo s končnicama -tz, ne pa po slovensko s -c (presnic) ali italijansko z -z (presniz).

"Vse stremi k temu, da bi se predstavili kot čim bolj nemško govoreči oziroma dunajski, kajti to še vedno kotira višje na neobstoječi lestvici nacij," je prepričana Ličnova. "Na trgu je nekaj bolje predstaviti kot dunajsko in ne kot mariborsko," še dodaja.

Nostalgija kot marketinška poteza

Nostalgija po Habsburškem imperiju je po mnenju Ličnove tudi pomembna marketinška poteza, da bi privabili obiske iz Avstrije. Mesto Trst je namreč po njenih besedah priljubljena destinacija Avstrijcev, ki so v zadnjem času tudi pogosti kupci tržaških nepremičnin.

"Tudi oni so namreč nostalgični po Habsburškem imperiju, a si težko privoščijo, da bi to odprto izrazili. Radi pa obiskujejo Trst ter ga povezujejo z Dunajem. V mestu iščejo poteze, ki so podobne nekdanjemu in današnjemu Dunaju in drugim imperialnim mestom. Njihov obisk je za gospodarstvo Trsta pomemben," pravi Ličnova.

Kdo najbolj ceni to habsburško preteklost in jo najraje obuja, Ličnova ni preučevala. Na prvi pogled pa se zdi, da so najbolj nostalgični posamezniki z madžarskimi, judovskimi ali grškimi koreninami, medtem ko posamezniki slovanskega porekla niso del tega nostalgičnega mozaika. Med slovensko manjšinsko skupnostjo je ta nostalgija do neke mere prisotna, a ni tako močna kot med večinskim prebivalstvom, meni raziskovalka.

Obrat k novemu diskurz o kozmopolitskosti Trsta

Del te nostalgije, ki je prisotna v Trstu v zadnjih nekaj desetletjih, je zelo povezan z nenehnim poudarjanjem multikulturne podobe Trsta, kar slovenski sociolog in socialni antropolog Bojan Baskar imenuje "mittelevropski" oziroma srednjeevropski diskurz.

Slednje pa pravzaprav nima nujno veliko skupnega s Trstom v 19. stoletju, poudarja Ličnova. Multikulturna podoba mesta je namreč navadno predstavljena kot mozaik različnih kamenčkov, ki ga predstavljajo večne in med seboj izolirane etnične oziroma nacionalne skupnosti. Zgodba pa je pravzaprav drugačna. Ljudje se namreč v 19. stoletju niso delili na podlagi nacionalnih skupnosti, ker jih tedaj preprosto še ni bilo. Šele ideja nacionalne države je ustvarila razmere za nastanek etničnih manjšin.

Ta obrat k novemu diskurzu o kozmopolitskosti Trsta, ki 19. stoletje interpretira kot čas simbioze in pozitivne raznovrstnosti, Ličnova preučuje v svojem raziskovalnem delu.

"Gre za to, da Tržačani v 19. stoletju niso preprosto Slovenci, Italijani, Nemci, Avstrijci, temveč so preprosti Tržačani. Če bi jih morali deliti na različne kategorije, bi prej govorili o razredih oziroma slojni pripadnosti - tisti, ki so imeli več in manj. Danes, ko gledamo na 19. stoletje, zelo radi prenesemo naš današnji pogled, nacionalno prizmo na 19. stoletje, kar je zmotno," poudarja Ličnova.

Težava te kozmopolitske slike Trsta pa je tudi v tem, da temelji na vključevanju enih in izključevanju drugih. Novi diskurz namreč po besedah Ličnove poudarja le izbrane manjšine, denimo Jude in Armence, medtem ko denimo Slovence oziroma slovanske prebivalce Trsta postavlja v ozadje.

O Daši Ličen

Daša Ličen je od oktobra 2015 vpisana na doktorski študij na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Univerze v Ljubljani. Zaposlena je kot mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, kjer pripravlja doktorsko nalogo z naslovom Kulturna društva v Trstu kot prizorišča identifikacijskih procesov tržaškega prebivalstva (1848-1914). Osredotoča se na vpliv nacionalizma na tržaška društva 19. stoletja in na osnovi analize društvenega življenja naslavlja vprašanje identifikacijskih praks in izbir tržaškega prebivalstva, posebej meščanstva.

Sočasno pa se ukvarja tudi z antropologijo hrane, predvsem z vidika odnosa med kulinaričnimi preferencami in kolektivnimi identifikacijami, interpretacijami preteklosti in izrazi nostalgičnih občutenj.

Leta 2011 je prejela štipendijo za nadarjene študente Univerze na Primorskem, v letu 2016 je prejela tudi nagrado Sue Samuelson (častna omemba), ki jo podeljuje American Folklore Society. V letu 2017 je pridobila štipendijo francoske in avstrijske vlade, nato pa tudi prestižno Fulbrightovo štipendijo za doktorske študente. V letu 2018 je prejela še štipendijo dr. Bojana Erhartiča, ki jo mlajšim raziskovalcem podeljuje ZRC SAZU.