Maškare kot znanilke pomladi, kot blagovne znamke in priložnost za zaslužek

V pustnem času je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Torej je dovoljeno smešiti tudi oblast, pa naj bo cerkvena ali posvetna. Pust zato oblastnikom ni bil nikoli všeč, opozarjajo etnologi.

Poleg tega izpostavljajo ekonomski pomen pusta, ki je bil na podeželju preteklih obdobij izrazit. Toda tudi v mestih v sodobnosti je še vedno ohranjen, le da se izraža na drugačen način, je za STA poudarila Mateja Habinc z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete.

Današnja pustovanja, na katera organizatorji vabijo turiste, so primerljiva z vlogo obrednih obhodov po hišah, saj z obojimi zbirajo gmotne dobrine, je spomnila Habinčeva, ki na oddelku vodi katedro za slovensko etnologijo.

Pustni liki postajajo blagovne znamke posameznih krajev

Sicer pa krajevno značilni pustni liki, denimo kurenti, cerkljanski laufarji in brkinski škoromati, danes postajajo blagovne znamke posameznih krajev, opozarja Habinčeva na svojih predavanjih v javnosti. Na nek način jih po njenih besedah razumejo kot svojo lastnino, kar se izraža tudi pri njihovih prizadevanjih za zaščito krajevne pustne dediščine.

Kot je ugotovila pri svojih raziskavah pustnega dogajanja, so v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni še po velikem delu Slovenije z izjemo zahoda pustovanju rekli kurentovanje, kar pa bi danes na Ptuju najbrž težko dopustili, predvideva.

Posamezne tradicionalne pustne like po njenih ugotovitvah, ki jih je pred časom predstavila tudi na predavanju v Ljubljani v okviru cikla Znanost na cesti, torej jasno umeščamo v določeno okolje, kar je lahko povezano tudi z nekakšnim lastninjenjem ljudskega izročila na določenem območju. Pri različnih registrih nesnovne kulturne dediščine tako v Sloveniji kot v nekaterih drugih državah gre predvsem za predstavljanje krajevne dediščine čim širši javnosti tudi z namenom, da bi na tak način privabili turiste, je spomnila.

Morda si je težko predstavljati, da za pusta danes česa ne bi dovolili. Toda predstavljanje pustnega izročila kot svojega, čeprav to ni, bi že sodilo med primere, ki ne bi bili dobro sprejeti, je opozorila.

Korenine sodobnega pusta v antičnih praznovanjih

Pustovanje na Slovenskem ima svoje korenine v antičnih praznovanjih, kot so bile saturnalije, opozarjajo arheologi.

Saturnalije, najbolj priljubljen praznik v starem Rimu, so bile v času cesarja Avgusta, ki je vladal od leta 27 pred našim štetjem do svoje smrti leta 14 našega štetja, omejen na tri dni. Do konca prvega stoletja pa so praznovanje podaljšali že na sedem dni, in sicer od 17. do 23. decembra, je za STA navedla arheologinja Mojca Vomer Gojkovič iz Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož.

Po njenih besedah so v začetku praznovali samo v rimskih mestih, nato verjetno v celotnem cesarstvu. Prvotno je bilo praznovanje ob zaključku poljskih del v preteklem letu oz. zimski setvi v čast boga Saturna. Praznovanje se je začelo z žrtvovanjem v Saturnovem svetišču in je trajalo pozno v noč. Sodišča in šole so bile tedaj zaprte.

Za saturnalije značilna svoboda govora

Za saturnalije je bila po pojasnilu Vomer Gojkovičeve značilna svoboda govora. Sužnji so lahko nekaznovano izrazili svoje mnenje in večerjali skupaj z gospodarji. Sužnji, ki so se ukvarjali s kmetijstvom, so dobili dodatno količino vina.

Po opozorilu arheologinje pa je vprašljivo, ali so imeli sužnji na posestvih in nesvobodni delavci v proizvodnih obratih in rudnikih v času praznovanja enake "privilegije" kot hišni sužnji.

Dobro razpoloženi zaradi popitega vina so zaradi nespametnih ukazov povzročili veliko težav. Na domovih so prirejali tudi igre na srečo, ki so bile zunaj domačih sten prepovedane, kazen pa je bil odvzem prostosti.

Veliko značilnosti saturnalij se je ohranilo v karnevalih, medtem ko se je medsebojno obdarovanje preneslo na krščanski božič. Prva darila so bile sveče, ki so simbolizirale svetlobo in z njo življenje, je še pojasnila arheologinja.