Genetika prinesla nove ugotovitve o indoevropskih jezikih
Washington, 25. novembra - Nova raziskava genetskega materiala naših prednikov je potrdila, da so se indoevropski jeziki na prostrano območje od Evrope do Azije razširili zaradi množičnih selitev pastirjev v času bronaste dobe. Nomadi so se namreč pred približno 5000 leti iz evrazijskih step podali na zahod proti Evropi in na vzhod proti južni Aziji.
Medtem ko je že študija iz leta 2015 ugotovila, da si indoevropski jeziki - sicer največja skupina jezikov v svetu, v katero sodi tudi slovenščina - v Evropo prišli prek ruskih step, pa je bila pot prvotnih indoevropskih jezikov v Azijo manj jasna.
Nekateri znanstveniki so domnevali, da so se ti jeziki v Azijo razširili prek kmetov iz Anatolije na območju današnje Turčije, vendar pa je zadnja študija pokazala, da ima sodobni človek v južni Aziji le malo, če sploh kaj skupnega s starodavnimi anatolskimi kmeti.
Kot je dejal David Reich, soavtor študije s harvardske medicinske fakultete, objavljene v začetku septembra v reviji Science, zadnja raziskava izključuje t.i. anatolsko hipotezo, saj ni bilo nobenih večjih selitev iz Anatolije v južno Azijo.
Kot je za francosko tiskovno agencijo AFP pojasnil Vagheesh Narasimhan, soavtor doslej najobsežnejše tovrstne študije, je bila za razumevanje jezikovnih sprememb in prehoda družb lovcev in nabiralcev h kmetijstvu ključna vloga premikov ljudstev v zadnjih 10.000 letih.
Mednarodna ekipa genetikov, arheologov in antropologov je analizirala genom 524 prednikov iz srednje in južne Azije, s čimer se je skupek raziskanega starodavnega genoma povečal za okrog 25 odstotkov. Genome so primerjali med seboj in z izsledki prejšnjih odkritij ter jih postavili v zgodovinski kontekst s pomočjo arheoloških in jezikovnih odkritij.
Študija prinaša dva nova dokaza v podporo stepskemu izvoru indoevropskih jezikov, ki imajo kljub razpršenosti prek zelo velikega območja in različnih kultur neverjetne podobnosti v skladnji, številih, osnovnih pridevnikih in veliko samostalnikih, vključno s poimenovanji sorodnikov ali delov telesa.
Raziskovalci so odkrili genetske podobnosti, ki povezujejo govorce indo-iranske in baltsko-slovanske veje indoevropskega jezika; sodobni govorci obeh skupin so potomci podskupine stepskih pastirjev, ki so se pred 5000 leti selili v Evropo, nato pa so se v naslednjih 1500 letih širili nazaj na vzhod v srednjo in južno Azijo.
Druga ugotovitev pa je, da imajo današnji govorci dravidskih jezikov v južni Aziji (gre predvsem za južno Indijo in jugozahodni Pakistan) zelo malo "stepske" DNK, govorci indoevropskih jezikov, kot so hindijščina, pandžabščina in bengalščina, pa veliko več.
V sklopu drugega znanstvenega članka, ki ga je v reviji Cell Press objavilo nekaj istih avtorjev kot prvega v reviji Science, pa je predstavljen tudi prvi genom pripadnika indske civilizacije, ene največjih civilizacij antičnega sveta iz doline reke Ind, ki je soobstajala s starim Egiptom in Mezopotanijo.
Ženska iz bronaste dobe je bila pokopana pred štirimi do petimi tisočletji v mestu Rakhigarhi, največjem mestu civilizacije, znane tudi kot Harapska civilizacija. Na osnovi analize njenega genoma avtorji menijo, da so Južnoazijci potomci te civilizacije, ki se je kasneje pomešala s stepskimi pastirji s severa.