Vodja Zemljepisnega muzeja: Slovenci smo lahko ponosni na bogato kartografsko dediščino

Zemljevidi danes predstavljajo nekakšne časovne kapsule za razumevanje zgodovine, geografije, politične realnosti in umetnosti. Tudi zemljevidi slovenskega ozemlja odsevajo razmere časa, v katerem so nastali, njihovi ustvarjalci pa so omogočili védenje o slovenskem prostoru, so zapisali avtorji monografije Kartografski zakladi slovenskega ozemlja, ki je letos izšla pri Založbi ZRC in v sozaložništvu z Narodno in univerzitetno knjižnico (NUK).

Slovenci smo lahko po besedah Gašperiča, enega od avtorjev monografije, upravičeno ponosni na svojo kartografsko dediščino, ki jo danes hranijo številni muzeji, arhivi, knjižnice, inštituti, fakultete in posamezniki. S hranjenjem in preučevanjem kartografskega gradiva se ukvarjajo tudi v Zemljepisnem muzeju Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ki ga vodi Gašperič.

Za številne primerke starih zemljevidov bi lahko rekli, da so v mnogih pogledih tudi umetniška dela. Zemljevidi, ki so nastajali zlasti do vključno 18. stoletja, so namreč bogati z ornamenti, slikami in dodatki vseh vrst in barv, ki so bili še posebej izraziti v obdobju baroka in rokokoja. Ker so bili takšni zemljevidi mikavni za gledanje, so premožnejšemu prebivalstvu služili tudi kot dekorativni element.

Zgodovina razvoja kartografije

Kot je pojasnil Gašperič, začetki kartografije segajo že v prazgodovino, začetki znanstvene kartografije pa v čas starih Grkov. Po obdobju srednjega veka, ko se je mnogo znanja izgubilo, se je v Evropi začel postopen proces kartografskega preporoda. Tako je večji razmah kartografija dosegla v novem veku, od 15. stoletja dalje, ki ga zaznamujejo številna odkritja ter razvoj kartografske in tiskarske stroke.

O pravih zemljevidih po današnjih normah pa lahko začnemo govoriti šele v 19. stoletju, ko države uvedejo enotni merski sistem, določijo načine in pravila kartografskega prikaza, vse večja količina podatkov pa je izmerjena in prikazana vse bolj natančno.

Pri starejših zemljevidih standardi izdelave niso bili predpisani, zato so avtorji prosto izbirali vrsto in načine prikaza podatkov, je pojasnil Gašperič. Pogosto se je namreč dogajalo, da kartograf ni poznal ozemlja, ki ga je upodabljal, zato si je pomagal z izmišljenimi kartografskimi elementi ali s slikarijami, s podobami ljudi, rastlinstva in celo mitoloških bitij.

Poleg tega so se kartografska dejstva prepletala s podatki in simboli, ki so izražali tudi gospodarsko ali politično moč naročnikov zemljevidov.

Upodobitve slovenskega ozemlja

Slovensko ozemlje se je upodabljalo že na zelo starih zemljevidih, a le kot njihov del. Tako je denimo slovensko ozemlje upodobljeno že na rimskem cestnem zemljevidu, imenovanem Tabula Peutingeriana. Prva podrobnejša kartografska dela današnjega slovenskega ozemlja pa so nastajala od 16. stoletja dalje. Za najstarejši podrobnejši prikaz dela slovenskega ozemlja tako velja zemljevid Pietra Coppe iz leta 1525, ki prikazuje območje današnje Slovenije, Istre in Dalmacije.

V umetniškem in kartografskem smislu pa je eden od najlepših prikazov slovenskega ozemlja zemljevid Kranjske Janeza Dizme Florjančiča iz leta 1744. Ta je po besedah Gašperiča "v vseh pogledih monumentalno delo," tako v fizičnem kot tudi vsebinskem smislu, ter se uvršča med največje kartografske dosežke 18. stoletja. Zemljevid namreč meri skoraj dva krat dva metra, ozemlje pa prikazuje za tisti čas izjemno natančno. Posebnost zemljevida sta njegovo veliko merilo, veduta in načrt Ljubljane ter številni slikovni dodatki, s katerimi so upodobljene deželne posebnosti.

Z narodnim preporodom v drugi polovici 19. stoletja pa so nastali tudi prvi zemljevidi slovenskega etničnega ozemlja. Prvi, ki vsebuje celotno etnično ozemlje Slovencev ter zapise krajev v izključno slovenskem jeziku, je zemljevid Petra Kozlerja, ki ga je izdelal konec leta 1852 z letnico 1853. Z zemljevidom si je Kozler nakopal veliko težav pri takratni oblasti, ki njegovemu političnemu sporočilu ni bila naklonjena, zemljevid pa je v javnost prvič prišel šele leta 1861.

Monografija Kartografski zakladi slovenskega ozemlja

Najpomembnejše primerke kartografskih prikazov slovenskega ozemlja sta raziskovalca Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU in sodelavka kartografskega oddelka NUK zbrali v monografiji z naslovom Kartografski zakladi slovenskega ozemlja.

V besedilnem delu so predstavljeni zgodovina evropske kartografije do konca 19. stoletja, kartografski prikazi slovenskega ozemlja do začetka 20. stoletja ter zemljevidi kot kulturna dediščina. Slikovni del monografije pa prinaša kronološki prikaz pomembnejših zgodovinskih zemljevidov slovenskega ozemlja, ena od prednosti tega dela pa je po besedah Gašperiča tudi v tem, da zaradi velikega formata bralec lahko zemljevide tudi bere.

Namen monografije je najširšemu krogu bralcev približati lepoto in pomen bogate slovenske kartografske dediščine, zato je knjiga dvojezična, v slovenskem in angleškem jeziku.