Na omizju o pomenu odnosa med mentorji in doktorandi

Razprava na okrogli mizi, ki sta jo organizirala Kemijski inštitut in Društvo doktorskih študentov, moderirala pa novinarka in urednica Renata Dacinger, se je vrtela okoli vprašanja, kako lahko institucije pomagajo pri vpeljavi pozitivnih mentorskih praks v svoje delovno okolje. Udeležence je tudi zanimalo, kako sta se Univerzi v Ljubljani in Mariboru lotili izobraževanja mentorjev ter kako na institucionalni ravni ukrepati, če v mentorskem odnosu pride do težav.

Eden od povodov za omizje je bilo sprejetje nove strategije mentorstva na Kemijskem inštitutu. Direktor inštituta Gregor Anderluh je pojasnil, da so skozi anonimne ankete zaznali pomanjkljivosti v odnosu mentor - mentoriranec, nekatere so jim izrazili posamezniki sami. Ker je zaradi razpada mentorskega odnosa prišlo tudi do nekaj odhodov ljudi z inštituta, so želeli problematiko nasloviti čim bolj celostno.

V strategiji so zajeli nekatere formalne ukrepe, kot je izdelava smernic za mentorje in zbirke splošnih informacij za doktorande, katere nameravajo izdati v skupni publikaciji. Nadalje so svoj etični kodeks dopolnili s poglavji glede mentoriranja, v mentorski sporazum so tudi vključili segment o obveznostih mentorja in študenta. Organizirati so začeli tudi izvajanje dvosmernih anket z mentorji in študenti ter serijo predavanj za doktorande, ki jih opremljajo z nekaterimi neformalnimi spretnostmi, potrebnimi za njihov nadaljnji akademski razvoj. Anderluh je omenil tudi pomen izobraževanja mentorjev, ki pa se zaradi njihove pogoste preobremenjenosti še ni vzpostavila kot obvezna in stalna praksa.

Matja Zalar, predsednica Društva doktorskih študentov Mlada akademija, se zaradi nagrad Mentor leta, ki jih društvo podeljuje, na prvem mestu spoznava z najboljšimi mentorskimi praksami. Toda te so, sodeč po ugotovitvah iz drugih aktivnosti društva, v manjšini, saj naj bi imeli slovenski študenti večinoma povprečne ali slabe izkušnje z mentorstvom. Tudi anketa o duševnem zdravju, ki jo je društvo izvedlo, je pokazala, da ni majhen odstotek tistih, ki se tekom doktorskega študija spopadajo z zelo hudimi težavami. Številni se zato po dokončanem študiju ne želijo vrniti v svet znanstvenega raziskovanja in imajo lahko dolgotrajne posledice na psihičnem in fizičnem zdravju.

Slednji podatek ne preseneča direktorja znanstveno-raziskovalnega centra SAZU Ota Lutharja, ki je dodal, da obstaja generalno mnenje, da je mentorstvo eden od pogojev za karierno napredovanje znotraj akademije. Po njegovem pa se premalo ukvarja s tem, da je mentorstvo tudi obveznost in velika odgovornost.

Aleksandra Kanjuo - Mrčela, predstojnica Doktorske šole Univerze v Ljubljani, prav tako ni bila presenečena nad ugotovitvami društva Mlada akademija, saj se na Univerzi v Ljubljani po njenih besedah dolgo ni sproti ukvarjalo z mentoriranjem. Na univerzi se zavedajo, da tudi študenti, ki ne sporočajo slabih izkušenj, morda niti nimajo pričakovanj ali predstave, kaj od mentorja sploh pričakovati in kaj je primeren mentorski odnos. Dodala je, da je bilo mentorstvo po starem sistemu nekaj samoumevnega, bilo je zelo formalno in ne vsebinsko ter posledično ni zajemalo vseh vidikov dobrega mentoriranja. Povečanje množičnosti doktorskega študija v zadnjem desetletju je po njenem premaknilo odgovornost z mentorjev na institucijo univerze, ki se sooča z bistveno večjim številom različnih potreb študentov.

Nekoliko presenečen nad omenjeno oceno stanja s strani doktorskih študentov pa je bil prorektor za znanstveno-raziskovalno dejavnost Univerze v Mariboru Zoran Ren, ki je povedal, da podatki, ki jih zbirajo na Univerzi v Mariboru, ne odražajo take stopnje problematičnosti. Slednje je pripisal spremembam, ki so jih na ravni institucije začeli organizirano sprejemati, ko so zaznali, da obstaja nerazumevanje funkcije mentorstva tako pri študentih kot pri mentorjih. Vpeljali so program mentorskih seminarjev in študentskih anket, katerih učinke aktivno spremljajo in vključujejo v oblikovanje in dopolnjevanje študijske dejavnosti.