Na poljskem veleposlaništvu odkrili spominsko ploščo umetnostnemu zgodovinarju Vojeslavu Moletu

Komelj je v nagovoru med drugim izpostavil, da je Mole svoje življenje posvetil poglobljenemu spoznavanju celotne umetnosti. "Njene zapletene ustvarjalne procese je razbiral v najširših časovnih razponih in civilizacijsko-kulturnih prostranstvih. Pri tem pa je sledil tudi nastajanju narodnih specifičnosti, pri čemer je ostajal zavezan slovenstvu, a je postajal enako navdušen tudi za vse poljsko, saj mu je, kot je zapisal, poljska kultura celo prešla v meso in kri."

Moletovo življenjsko pot je na slovesnosti orisal docent na ljubljanski Filozofski fakulteti Gašper Cerkovnik. Kot je poudaril, je Mole živel v enem najtemnejših in negotovih obdobij evropske zgodovine - času prve svetovne vojne, vzpostavitvi nove domovine Jugoslavije, vzponu nacizma in druge svetovne vojne ter vzpon komunizma, ki so vsi močno zaznamovali njegovo življenje in življenje njegove družine.

Veleposlanik Poljske v RS Krzysztof Olendzki je Moleta označil kot "izjemno osebnost poljske umetnostne zgodovine". Kot je dejal, so "njegovo izjemno življenje in dela najlepši izraz slovenske in poljske kulture". Ko je prihajal v Ljubljano je sam nameraval obuditi zanimanje za osebnost tega velikega humanista in je bil presenečen, ko je izvedel, da je v hiši, kjer ima danes prostore veleposlaništvo, v času druge svetovne vojne pet let prebival Mole z družino.

Mole se je rodil leta 1886 v Kanalu ob Soči. Umetnostno zgodovino in arheologijo je študiral na Dunaju, v Krakovu in Rimu ter leta 1912 doktoriral na Dunaju. Do začetka 1. svetovne vojne je delal pri Deželnem konservatorskem uradu za Dalmacijo v Splitu. Leta 1914 je bil kot rezervni častnik mobiliziran, na vzhodni fronti ujet in poslan v ujetništvo v Sibirijo. Tam se je med drugim habilitiral na univerzi v Tomsku.

V začetku leta 1919 se je priključil 1. jugoslovanskemu polku Matije Gubca. Leta 1920 se je najprej vrnil v Krakov ter se kmalu z ženo preselil v Ljubljano. Leta 1920 je na ljubljanski Filozofski fakulteti postal docent ter štiri leta pozneje izredni profesor za klasično arheologijo in bizantinsko umetnost.

Leta 1926 se je z ženo preselil na Poljsko, kjer je prevzel novoustanovljeno katedro za zgodovino umetnosti slovanskih narodov na Jagielonski univerzi v Krakovu. Po začetku 2. svetovne vojne septembra 1939 se je z družino najprej umaknil v Lvov, kmalu zatem pa v Ljubljano, kjer je med letoma 1940 in 1945 vodil katedro za bizantologijo. Po vojni se je vrnil na Poljsko, kjer je prevzel nekdanje delo. Leta 1950 je prevzel vodstvo Umetnostnozgodovinskega inštituta Jagielonske univerze in katedro za srednjeveško književnost.

Leta 1947 je postal redni član Poljske akademije znanosti v Krakovu ter leta 1961 dopisni član Slovenske akademija znanosti in umetnosti. Umrl je leta 1973 v mestu Eugene v ameriški zvezni državi Oregon.

Spominsko ploščo je na pobudo Veleposlaništva Republike Poljske v Ljubljani postavila Mestna občina Ljubljana.