Prihodnost v sodelovanju na križišču znanosti, umetnosti in tehnologije

Direktor ZRC SAZU Oto Luthar je uvodoma spomnil, da je bila za človeka umetnost od nekdaj ključ za razumevanje sebe in sveta, ki ga obdaja. O tem med drugim priča tudi 60.000 let stara neandertalčeva piščal. Nekje od antike dalje pa je po njegovih besedah govora o tem, da je umetnost tudi sestavni del vsake angažirane refleksije družbenih sprememb in drugih zunanjih vplivov. "Brez te refleksije ne bi nastala nekatera danes referenčna umetniška dela," je menil.

Danes v Sloveniji delujejo številne intermedijske umetnice in umetniki, ki so prepoznavni tudi v svetu. Programski vodja projekta platforme za sodobno raziskovalno umetnost KONS in umetniški kurator Kersnikove Jurij Krpan je dejal, da zametki tovrstne umetnosti zagotovo segajo v 80. leta minulega stoletja, njen razmah pa se je začel v 90. letih: "Začelo se je s tem, da so umetniki iz uprizoritvenih praks, vizualci, glasbeniki začeli uporabljati neka nova, tedaj dostopnejša orodja in se skoznja izražati. To zgodnje obdobje je bilo vezano na tehnofascinacijo."

Nato pa se je po Krpanovih besedah tehnofascinacija razvija v neke vrste tehnoromanticizem, "kjer smo se zaljubljeni v ta orodja navduševali nad neko novo estetiko, ki je iz tega izšla". To so bili projekti, v katerih je bilo veliko kablov, računalnikov in odprtih naprav. Se je pa tehnoromanticizem kmalu umaknil k bolj vsebinskim premislekom, ki so postali zelo potrebni, ker so se družbene spremembe vse bolj radikalizirale: "Nove tehnologije so tako zelo posegle v naš vsakdan, da je nastala celotna serija kulturoloških debat, s katerimi se je bilo treba spopasti."

Po letu 2000 pa je po besedah Krpana postalo jasno, da so visoke tehnologije, ki jih držimo v rokah "nek mimesis tega, kar že je, le da se je spremenilo v sofisticirano orodje, s katerim je mogoče delati, se vojskovati in pa tudi ustvarjati". Nato pa so se priključile še biotehnologije: "Nastal je zelo zanimiv spoj med tehnološkimi principi povratnega inžiniringa in tehnološkimi principi, ki izhajajo iz znanosti o življenju. Zdi se mi, da smo zdaj tu." Umetniki in znanstveniki po besedah Krpana v svojih sodelovanjih "ustvarjajo možnosti za neko novo razumevanje sveta".

Kaj pa nagovarja umetnike, da se podajo na to ustvarjalno področje? Postmedijska umetnica, ki dela na presečišču raziskovanja živih sistemov, sodobne in zvočne umetnosti, Saša Spačal je dejala, da so umetniki poklicani v to polje, da pogledajo, kako so določena dejstva (denimo okoljska problematika) in tehnologija (denimo umetna inteligenca) vpeta v družbo in kako v tej družbi odzvanjajo. Nato pa svoje ugotovitve kodirajo v predmete, prakse, koncepte in zgodbe ter ponudijo svoje komentarje in rešitve. "Skušamo delovati v dobro celotne družbe," je poudarila umetnica, katere razstava MikoMitologije je trenutno na ogled v razstavišču Tobačna.

Saša Spačal deluje tudi znotraj iniciative Čipke, ki združuje ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost. Glede tega, da se v zadnjem času na področju intermedijskih umetnosti vse bolj v ospredje prebijajo umetnice, pa je sogovornica dejala, da gre za področje, ki je zelo senzibilizirano za to vprašanje, skupaj z Robertino Šebjanič, Majo Smrekar in Špela Petrič pa sodijo v generacijo umetnic, ki so imele določene priložnosti. "Če pa želimo, da bi imele umetnice prihodnjih generacij take možnosti, kot smo jih imele mi, je treba še vedno veliko narediti," je poudarila.

Umetnik, oblikovalec in raziskovalec, osredotočen na razvoj umetnosti in humanistike v vesolju, Miha Turšič pa je razmišljal o tem, da sta znanost in umetnost, kot sklopa nekih institucij, politik, kultur in predvsem ljudi, v 21. stoletju še vedno preveč ločeni, umetniki pa skušajo v zadnjih desetletjih najti poti, da se veji združita v preučevanju določenih fenomenov. Po besedah Turšiča je treba sprejeti, da so naša znanja zelo omejena, edini način, da se spopademo s tem, pa so sodelovanja v smeri, da se v procese znanja, razvoja in učenja vključuje vse, ki lahko k temu karkoli prispevajo.

Turšič je tudi soustanovitelj Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) skupaj z Draganom Živadinovim in Dunjo Zupančič pa med drugim razvijajo koncept kulturalizacije vesolja. Med njihove projekte sodi tudi izstrelitev umetniškega satelita, ki so ga kot pomemben projekt v slovenskem in mednarodnem prostoru prepoznali tudi pri ZRC SAZU. Glede satelita umetniki čakajo na prvo možno priložnost za realizacijo projekta, so pa na to "več kot pripravljeni".

V Sloveniji od leta 2019 delujeta tudi mreža raziskovalnih centrov na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije RUK in platforma za sodobno raziskovalno umetnost KONS, ki pa se razlikujeta v dojemanju povezave med znanostjo, umetnostjo in tehnologijo. Zagovornik mreže RUK Peter Tomaž Dobrila je spomnil, da so vanjo povezane tri večje organizacije - DDT (Delavski dom Trbovlje), koprska PiNA in mariborska KIBLA, vsaka pa organizira tudi svoj festival, trenutno denimo v Mariboru poteka KIBLIX. Po besedah Dobrile je ena od maksim delovanja RUK humanizacija tehnologije, "gre za koncept počlovečenja novih tehnoloških aparatov in njihovih možnosti, ki ustrezajo različnim generacijam uporabnikov".

V KONS medtem deluje devet organizacij z razvejanim programom; Zavod Kersnikova, Zavod Projekt Atol, Zavod Aksioma, Društvo Ljudmila in Zavod Cona iz Ljubljane, Univerza v Novi Gorici - Akademija umetnosti, Mladinski center Velenje, LokalPatriot Novo mesto ter MKC Maribor. Krpan je povedal, da se pri svojem delu osredotočajo na dvig ravni znanja o sodobnih raziskovalnih umetniških praksah. Delujejo na treh ravneh - prvi, izobraževalni, v smislu, da po celotni vertikali izvajajo razne delavnice, druga raven je vzpostavljanje producentskih platform , t.i. tematskih laboratorijev, tretja raven pa zajema povezovanje umetnosti in družbenih inovacij.

Udeleženci so okroglo mizo sklenili z vpogledom v prihodnost. Krpan je razmišljal, da je pred umetniki, ki delujejo na križišču umetnosti, znanosti in tehnologij velik izziv vključevanja strojnega učenja v čisto vse pore našega življenja: "Tehnosfera se kar naenkrat začenja zlivati z biološkim in zato, da bi se mi opolnomočili v razmerju do umetne inteligence, bo treba postoriti še veliko. Še posebej, ker se nam obeta kvantna paradigma." Dobrila pa je med drugim izrazil željo, da bi bili v državi ljudje, ki skrbijo za razne projekte "bolj opolnomočeni in bi uslišali naše želje, pripombe ali komentarje, ki so zgolj dobronamerni".

Saša Spačal je razmišljala o več možnosti za izobraževanja in sodelovanja, podprtih s strani države, Turšič pa je poudaril, da mu največ pomeni vzpostavljanje družbe znanja. Luthar je dejal, da bi si v prihodnje tudi na ZRC SAZU želeli več projektov z umetniki, spomnil pa je, da do njih že prihaja vse pogosteje in onkraj formaliziranih okvirjev.