Problematika družbenih omrežij med zasebnostjo in povezanostjo

Že pred pandemijo smo pred ekrani preživeli v povprečju osem ur dnevno, tekom zaprtij javnega življenja zaradi pandemije covida-19 je po nekaterih ocenah to število naraslo na 13. V letu 2021 so družbeni mediji po svetu zabeležili 4,5 milijarde uporabnikov, kar je 13 odstotkov več kot leto poprej ter več kot dvakrat toliko uporabnikov kot pred petimi leti. Poleg vzdrževanja stikov in vsakdanje komunikacije se na družbene medije seli tudi vse več poslovanja in zdi se, da se ta trend še lep čas ne bo obrnil.

Neenakost z digitalizacijo ne izginja

Z vse višjimi hitrostmi povezav in količino izmenjanih podatkov se poraja tudi vse več problematičnih vidikov informacijske družbe. Kot izpostavlja antropolog Dan Podjed, se v svet digitalnega že na ravni dostopnosti prenašajo številne neenakosti iz vsakdanjega življenja. "Pandemija je bolj jasno kot kdajkoli prej prikazala, kako pomembna je postala kakovost naprav in povezav za nemoteno opravljanje ključnih dejavnosti, kot so izobraževanje ali opravljanje dela na daljavo."

Neenakost na ravni dostopa do informacijskih orodij in tehnologij pa ni zgolj materialna, temveč tudi kulturna in generacijska. Proces digitalizacije poteka že dovolj časa, da v njem prisostvujejo tako generacije, ki so se rodile dolgo pred tem procesom, kot tiste, ki ne poznajo sveta pred internetom. "Povsem razumljivo je, da zaradi tega generacijskega elementa prihaja do izrazitih nesorazmerij pri dostopnosti in uporabi teh tehnologij," trdi informatik Muhamed Turkanović. "Pomembno pa je, da ta nesorazmerja sistematično naslavljamo."

Z medijskim opismenjevanjem pomembno začeti zgodaj

V tem smislu se zdi medijsko opismenjevanje širše javnosti predvsem pa šolajočih se mladih izjemnega pomena. Novinarka Sonja Merljak Zdovc zato zagovarja vpeljavo programov učenja medijske pismenosti že na osnovnošolski ravni. Po eni strani zaradi samega števila šolajočih se otrok, po drugi pa zaradi relativno nizke starosti, pri kateri se otroci tako ali drugače začnejo soočati s spletom in družbenimi omrežji.

Kot primer pozitivne prakse Merljak Zdovc vidi pretekle šolske kampanje osveščanja o varni uporabi interneta, ki so dosegle tako osnovnošolce kot srednješolce in posledično številne odrasle. "Digitalno medijsko opismenjevanje v tem duhu bi moralo zajemati osveščanja o verodostojnih virih informacij, kaj so novice in kaj oglasi, kako ravnati s sporočili vplivnežev na družbenih omrežjih in druge sorodne tematike. Pomembno je, da otroci te analitične veščine spoznajo čim prej, saj se s tem poveča verjetnost, da jih med odraščanjem ozavestijo in ponotranjijo," je prepričana Merljak Zdovc.

Ob tem meni, da smo v nekem smislu izgubili celo generacijo medijskih uporabnikov. Če je otrok v preteklosti vsaj del medijske pismenosti prejel prek opazovanja medijskih praks svojih staršev, ko so brali časopis, poslušali radio ali gledali televizijo, se to danes prek uniformne uporabe podobnih naprav ne more zgoditi samo od sebe. Prav zato je sistematično in načrtno opismenjevanje še toliko bolj pomembno, saj lahko mladim, ki so v povprečju bolj digitalno pismeni, poda pomen in razloži posledice njihovega spletnega udejstvovanja.

Zasebnost in informacijska varnost ostajata akuten problem

Še eno nesorazmerje postane očitno s primerjavo ljudi, ki obvladajo uporabniške vmesnike komunikacijskih ali družbenih sistemov, in tistih, ki razumejo delovanje denimo kvalificiranih digitalnih potrdil, zloraba katerih lahko nosi hude pravne posledice. Turkanović poudarja, da je med takšnima oblikama digitalne pismenosti pomembna razlika ter prepad v znanju, ki se bo v odsotnosti izobraževalnih programov še dodatno poglabljal.

Problematika zasebnosti v določeni meri prav tako temelji na nesorazmerju v razumevanju naprav in sistemov. Eden bolj pogostih primerov izhaja iz funkcije za glasovno upravljanje, ki jo premore večina današnjih pametnih telefonov, ki uporabljajo operacijski sistem Android. Ena izmed nastavitev te funkcije omogoča, da brskalniku Google pomagamo pri učenju ukazov, kako pomagati z nasveti, iskanji in podobno. Takšne nastavitve za seboj skrivajo dejstvo, da korporacijam, kot je Google, dovolimo snemanje naših pogovorov tudi, ko ni bil podan specifičen ukaz. Na takšen način posneti pogovori vsebujejo bogastvo podatkov o uporabnikovih potrošniških navadah, s prodajo katerih te korporacije precej služijo.

Podobno je s podatki, ki jih prek t.i. piškotkov zbirajo spletne strani, saj ti vsebujejo informacije o uporabnikovi napravi od operacijskega sistema in splošne lokacije do stanja baterije in velikosti zaslona. Te informacije, če z njimi ne upravljamo drugače, nato oblikujejo prioritetne vsebine, ki jih brskalniki, družbena omrežja in spletne strani na tej napravi prikazujejo. Pojav "informacijskega mehurčka" je tako marsikaj drugega kot zgolj spontan pojav povezovanja sorodno mislečih, je prepričan Turkanović.

Kdo bo nosil odgovornost za spremembe?

O tem, kdo bo nosilec odgovornosti za vrtinec sprememb in njegovih učinkov, debata še poteka, predvsem v ZDA, kjer so sedeži tehnoloških velikanov, kot so Facebook, Twitter in Google. Pri vprašanju odgovornosti za širjenje dezinformacij se bije tudi politična bitka o tem, kdo nosi odgovornost za to, kar se objavlja na masovnih platformah. "Argumentacija tehnoloških velikanov, da so zgolj medij, ki prepušča odločanje in urednikovanje uporabnikom, temelji na njihovem izogibanju oznaki opravljanja novinarske dejavnosti, ki bi s seboj prinesla številne omejitve," pojasni Turkanović.

Težava s to argumentacijo nastane, ko ta podjetja vseeno opravljajo nadzor vsebin glede na svoje interne kodekse in pravilnike. Kljub zagotovilom o nepristranskosti in težnjam k objektivnosti ti kodeksi velikokrat arbitrarno blokirajo objave celotnega nabora vsebin, ki vsebujejo določene ključne besede. Posledično to lahko privede do nesmiselnih ali celo diskriminatornih posegov v pravice uporabnikov.

Rešitve za opisane problematike bo treba iskati tako na ravni institucionalnih ukrepov in regulacij, kot tudi samih tehnoloških inovacij, ki v ospredje postavljajo zasebnost in informacijsko neodvisnost. Zdi pa se, da bo za premik nekaterih ustaljenih razmerij moči v industriji potrebnega še precej truda, so prepričani sogovorniki.