Blaž Zupan: Cilj je ustvariti skupnost učiteljev, ki bodo znali pri svojih predmetih vključevati umetno inteligenco

Mi lahko v nekaj besedah poveste, kaj je to umetna inteligenca?

Umetna inteligenca so algoritmi, ki obdelujejo podatke na tak način, da se nam zazdi, da so odzivi računalnika takšni, kot da bi bili človeški.

Kakšna je torej razlika med enostavnim računalniškim programom in umetno inteligenco?

Enostavni programi nam pomagajo pri vnaprej določenih nalogah, kot so pisanje besedil ali urejanje preglednic. UI pa mora pokazati razumevanje problema in z njim povezanih podatkov. Programi UI nam svetujejo pri nakupih, vozijo avtonomne avtomobile, odgovarjajo na pisna ali ustna vprašanja.

Se pravi to prepoznavanje vzorcev, govora, je delo umetne inteligence?

Da. UI sicer ni nič drugega kot skupek algoritmov, ki obdelujejo podatke in številke, ampak na tak način, da se nam ljudem zdi, da so računalniki postali pametni. Strojno učenje, ki je danes prevladujoča disciplina UI, zna iz podatkov graditi napovedne modele. Recimo, če opazuješ temperaturo in pritisk po vseh mestih v Evropi, s strojnim učenjem lahko napovemo, kakšno bo vreme naslednji dan.

Kaj vsebuje projekt učenja UI za otroke in mladostnike, verjetno ne gre za samo programiranje?

Moja skupina razvija program za podatkovno analitiko, ki se imenuje Orange. V njem je mogoče na enostaven način sestaviti postopke strojnega učenja iz osnovnih gradnikov za delo in analizo podatkov. V osnovnih šolah bomo preizkusili, ali je možno v okviru obstoječih predmetnih vsebin uporabiti Orange in z njim tehnike strojnega učenja. Pri biologiji lahko na primer iz slik listov ali lubja ugotovimo drevesno vrsto, pri geografiji na podlagi podatkov o državah opazujemo, kako in v čem se evropske države razlikujejo od preostalega sveta. Pri slovenščini lahko iz zapisov besedila v narečjih izluščimo narečne skupine ali pa uporabimo strojno učenje za prepoznavanje razlik med publicističnimi in strokovnimi besedili. Pri umetnosti lahko s strojnim učenjem naučimo model, ki iz posnetka slike prepozna njenega avtorja ter se potem sprašujemo o slogovnih posebnostih avtorjev.

Ste že začeli s tem projektom?

Smo. Začeli smo s predstavitvami za učitelje, nadaljujemo pa s kratkimi tečaji umetne inteligence za okoli 50 učiteljev, ki želijo aktivno sodelovati pri pripravi učnih aktivnosti. Te aktivnosti že pripravljamo in jih želimo preizkusiti v vsaj 20 šolah pri 10 različnih predmetih. Cilj je tudi ustvariti skupnost učiteljev, ki bodo znali pri svojih predmetih vključevati umetno inteligenco. Pripravili bomo spletne strani, kjer bodo učne aktivnosti opisane in bodo v odprtem dostopu ponujale učna gradiva.

Podjetje Google je letos v slovenski raziskovalni prostor investiralo 2,5 milijona evrov. Nekaj tega denarja je prišlo tudi do vas?

Projekt je podprla fundacija Google.org z 200.000 evri za naslednji dve leti, ni pa to vse. Predlagano vključevanje umetne inteligence temelji na uporabi našega programa Orange, ki ga razvijamo že 20 let. Sredstva zanj so prišla iz različnih virov, od evropskih projektov, do Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) in prostovoljnega dela. Orange sestavlja skoraj milijon vrstic kode v jeziku Python. To je najbrž eden največjih odprtokodnih projektov nasploh. Google.org nam je omogočil, da lahko s projektom uvajanja vsebin UI v šole začnemo, se pa zahvaljujemo tudi Sloveniji, da naše delo pri razvoju programa Orange podpira že od nastanka. Sicer pa iščemo sodelavce in to ne samo s področja računalništva. Postaviti moramo spletne strani in vsebine, Orange prevajamo v slovenščino, v sodelovanju z učitelji razvijamo učne elemente, posneti moramo video z navodili za učitelje, pa videe, ki bodo namenjeni radovednim učencem...

Kakšen je družbeni doprinos tega, da se otroci tako hitro srečajo z UI?

Na ta način sploh vidijo, kaj UI je. UI že tako uporabljajo na primer naši telefoni, a večina nas ne ve, kako. Radi bi odstrli to meglo in pokazali, kaj lahko delamo s podatki in kako pri tem uporabljamo strojno učenje. Živimo v svetu, kjer bo UI narekovala razvoj vsaj naslednjih 100 let. Pri tem smo lahko pasivni in samo opazujemo, kaj se dogaja, ali pa razumemo, kaj UI je in sodelujemo kot osveščeni uporabniki ali pa aktivno kot razvijalci. Umetna inteligenca lahko dvigne produktivnost tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju in za njeno uvajanje je pomembno, da je ne poznajo samo računalničarji. Katerokoli podjetje v Sloveniji, ki ima kakršne koli podatke, jih lahko že danes s pridom izkoristi z uporabo strojnega učenja.

Poznavanje principov UI lahko torej predstavlja konkurenčno prednost za tiste, ki jih osvojijo zgodaj?

Točno tako. Pojdite v čas, ko nihče ni uporabljal Excela, potem pa je nekdo v zgodnjih osemdesetih letih razvil preglednico. Pomislite, kakšno prednost je imelo podjetje, kjer so namesto na roke podatke o poslovanju obdelali v preglednicah na računalnikih. Ta preskok je enak preskoku, ki ga omogoča obdelava podatkov s tehnikami UI, le da bo ta posegla na prav vsa področja. Besedila, slike, govor, video, spletne vsebine, UI lahko obdela podatke vseh vrst. Tu pa lahko tudi postane nevarna. Da prepoznamo njene prednosti in se kot skupnost izognemo njenim pastem, je potrebno umetno inteligenco spoznati že v šolah.

Govorite o nevarnostih umetne inteligence?

Tako. Razumeti moramo, da je danes največja moč v podatkih. Poglejte najmočnejša podjetja na svetu. So popolnoma digitalizirana, njihovo poslovanje je podprto s podatki, nekaj najmočnejših podjetij pa te podatke celo trži. Na telefonu imate najbrž nekaj aplikacij, ki o vas vedo več kot vaši starši. Na podlagi mojih nakupov v trgovini na primer trgovec dobro ve, kakšne so moje želje in navade. Ko moje podatke združi s podatki o nakupu drugih, mi lahko zelo natančno pove, kaj potrebujem in kaj bom kupoval jutri, čez teden dni ali pa čez en mesec. Lahko načrtuje zaloge, ureja trgovine po meri kupcev in mi pošilja obvestila o akcijah, ki so mi pisane na kožo. Se pa potem postavi vprašanje, če so podatki o mojem obnašanju res samo njihovi. Torej ali niso to tudi moji podatki? Bomo pustili, da se vsi podatki o nas zbirajo v zasebnih podjetjih, ali jih bomo demokratizirali tako, da bomo imeli nad njimi nadzor? Bomo zagotovili, da lahko do podatkov, ki jih zbirajo drugi, tudi mi prosto dostopamo? Trenutno so to nerešena in odprta vprašanja. Za njihovo rešitev rabimo odločevalce, ki odlično razumejo UI in lahko prepoznajo priložnosti ter se izognejo njenim pastem. UI moramo spoznati vsi, pričnemo pa seveda lahko v šolah. Trenutno nek odločevalec, na primer član parlamenta ali pa sekretar v vladi, ne ve veliko o UI. Največ o njej vedo velike korporacije, ki so to dobro izkoristile.