STAznanost
Humanistika in družboslovje

Na okrogli mizi o problemih oskrbe s kvalitetno in trajnostno hrano v času podnebnih sprememb

Ljubljana, 6. novembra - Kompleksnost problema kontinuirane oskrbe s kvalitetno hrano v času, ko učinki okoljske in drugih kriz postajajo vse bolj prisotni v družbenem vsakdanu, je nujno upoštevati in naslavljati, so se strinjali udeleženci okrogle mize, ki se je v okviru Sociološkega srečanja 2022 odvila na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani.

Kot so petkovo omizje z naslovom Hrana v času podnebnih izzivov opisali v Slovenskem sociološkem društvu (SSD), je zavedanje o vplivu hrane na okolje v zadnjih letih postalo bolj osrednja tema. Zaslugo za umeščanje hrane in okolja na agende imajo predvsem mednarodne organizacije in "think tanki", ki so opozorili na pomembnost prehoda na trajnostne in zdrave načine prehranjevanja, katerih cilj je zmanjšanje vpliva prehranskih sistemov na okolje.

V Sloveniji se v okviru nevladnih organizacij (NVO) že dolgo opozarja na težave, ki jih prehranski sistemi povzročajo okolju, a se diskurzi in kampanje NVO osredotočajo predvsem na posamična etično sporna živila, plastično embalažo in prehranske odpadke, navajajo v SSD. Pri tem nekateri pomembni problemi vpliva prehranskih sistemov na okolje ostajajo v ozadju, kar posledično pomeni, da tudi javnost določenih prehranskih praks ne dojema kot okoljsko problematičnih.

Na okrogli mizi, ki jo je moderirala Gaja Brecelj, direktorica fundacije za trajnostni razvoj Umanotera, so se udeleženci lotili prav teh vidikov in skušali osvetliti predvsem problem mesa kot okoljski problem, problem pridelave hrane na kmetijah in v ruralnem okolju v povezavi z naslavljanjem okoljskih vprašanj, problem prehranskih bank in prehranske dobrodelnosti kot redistribucije odpadne in zavržene hrane in del krožne ekonomije. Strinjali so se, da te prakse niso samo del okoljskega, temveč tudi socialnega problema in da morajo biti v ospredju slovenskih in evropskih politik, ki se ukvarjajo z vplivom hrane na okolje.

Mlada raziskovalka Centra za socialno psihologijo na FDV Dora Matejak v okviru doktorske disertacije raziskuje diskurze o trajnostni potrošnji hrane, predvsem skozi politike na evropski ravni, ter kako se ti diskurzi odražajo v vsakdanjem življenju prebivalstva nižjega ekonomskega razreda.

Kot je pojasnila raziskovalka, je Evropska komisija poudarila, da trajnostni prehod prehranskega sistema ne more biti uspešen, če potrošniki na koncu ne bodo izbirali zdravih in trajnostnih izdelkov. Pri tem je komisija kot razloge, zakaj potrošniki ne kupujejo trajnostne in zdrave hrane, navedla pomanjkanje ozaveščenosti, znanja in načrtovanja obrokov. "V luči teh predpostavk komisija poudarja, da potrebujemo boljše informacije pri označevanju izdelkov in tudi napoveduje predlog okvirja trajnostnega označevanja živil, da bi potrošniki lahko izbirali zdravo in trajnostno hrano," je povedala Matejak.

Opozorila je tudi, da pri tem ni problematično le dejstvo, da komisija predpostavlja racionalno ravnanje posameznikov, ki imajo na voljo 'prave' informacije. Ob osredotočanju na zgolj potrošnike in proizvajalce se po njenem mnenju zanemarja kompleksnost celotnega prehranskega sistema, od sektorja predelave in pakiranja hrane, veletrgovcev in drugih 'vmesnih' členov.

Sociologinja Majda Černič Istenič z oddelka za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani je med drugim spregovorila o povezanosti okoljske in kmetijske politike. Pojasnila je, da so ukrepi v okviru kmetijsko-okoljskega programa Evropske unije prostovoljni, zato je treba kmete spodbuditi, da bodo k njim pristopili. "Ni dovolj, da se politika samo sprejme in čaka na odzive kmetov, treba je stopiti korak dlje in to politiko narediti takšno, da bo kmetom blizu. Če hočemo da bodo kmetje sodelovali, jih je treba upoštevati kot dejavnega akterja ter upoštevati njihove potrebe, interese, znanja in zmožnosti sodelovanja."

Kot je poudarila, zgolj finančne spodbude ali subvencije niso dovolj, saj kmetje odločitve o sodelovanju sprejemajo na podlagi prepleta številnih dejavnikov, od velikosti in geografske lege kmetij do samih dejavnosti, ki jih opravljajo.

Pedagoginja in raziskovalka na FDV Andreja Vezovnik je predstavila preliminarne rezultate raziskave o družbeno-kulturnem odnosu do mesa in mesnih alternativ med mladimi. Raziskava ugotavlja, da je tudi pri mladih navezanost na meso še vedno velika. Okrog 90 odstotkov se jih namreč opredeljuje kot vsejedce, pri čemer jih več kot polovica meso uživa dva do trikrat na teden. "Pri tem je predvsem zaskrbljujoč podatek, da mladi večinoma jedo procesirano meso, v obliki klobas, paštet, hrenovk in podobno, ki je tudi okoljsko dodatno obremenilno, poleg tega pa predstavlja tudi višjo stopnjo zdravstvenega tveganja," je povedala Vezovnik.

Prav tako je izpostavila, da se mladi slabo zavedajo okoljskega vpliva mesa in mlečnih izdelkov, pri čemer je tretjina mladih v raziskavi tem živilom pripisala nikakršen ali zelo blag vpliv na okolje.

Sociologinja in profesorica na Fakulteti za socialno delo Vesna Leskošek je izpostavila, da "prehranska revščina ni samo lakota, gre za temeljno kršitev človekove pravice do hrane, ki je definirana kot pravica do rednega, kontinuiranega in prostega dostopa do hrane, torej brez posrednikov in dobrodelnih organizacij". "Ta hrana mora biti količinsko in kakovostno ustrezna ter mora ustrezati kulturnim tradicijam in biti socialno sprejemljiva. Definicija je kompleksna, ampak nam pove, kdaj smo osvobojeni boja za hrano ter sporoča, da je ta pravica vedno kontekstualizirana. Prehranska revščina torej ni zgolj lakota, temveč kršitev vse teh načel."

Nadalje je poudarila razliko med pravico do hrane in pravico biti nahranjen, pri čemer ključna razlika leži v avtonomiji odločanja. Leskošek v tem vidi tudi ključno problematiko krhanja socialne države, kjer se skrb za odpravo prehranske revščine iz državnih mehanizmov seli na sektor nevladnih in zasebnih dobrodelnih organizacij.

S tem se je strinjal tudi mladi raziskovalec na Fakulteti za socialno delo Miroslav Budimir, ki se raziskovalno ukvarja s primerjavo redistribucije presežkov hrane v Sloveniji in na Finskem. Kot je dejal, smo v preteklosti že dosegli stopnjo socialne varnosti, "ki je temeljila na solidarnosti in človekovih pravicah, kjer je država zagotavljala osnovni minimum prehranske varnosti posameznika potreben za dostojno življenje".

Danes pa po njegovem mnenju nazadujemo v model, ki temelji na dobrodelnosti, "kar je v popolnem nasprotju z vsemi mednarodnimi določili in standardi, ki sta jih med drugim ratificirali tudi Slovenija in Finska". "Obenem pa oblast, ki upravlja s sistemi socialne države, ne prepozna ali prizna tega, da se to dogaja na uradni ravni," je še povedal Budimir.