Onesnažena je lahko tudi tretjina vseh Slovenskih jam, a stanje se izboljšuje

Raziskovalec podzemnega sveta, Jure Tičar, nam je tekom priprave tega prispevka v šali zaupal, da trenutno predvsem potrebuje hobi, ki ni vezan na jame. Z njimi se namreč ukvarja profesionalno, kot raziskovalec geomorfologije, krasoslovja in speleologije v okviru Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, ter v prostem času kot jamar, aktiven v številnih društvih in odpravah.

Jamarsko pot je začel v Klubu jamarjev Kostanjevica na Krki, sedaj pa svoje raziskave opravlja v okviru jamarskih klubov Brežice in Novo mesto. Do danes je organiziral in sodeloval v številnih raziskovalnih odpravah tako doma kot v tujini. Svoje trenutne napore med drugim vlaga v raziskave Skalarjevega brezna na Kaninu, kjer iščejo povezave med že raziskanimi bližnjimi jamskimi sistemi. Če jim uspe raziskovalno potrditi t.i. kaninski jamski sistem z globino preko 1900 metrov, bodo uradno raziskali najglobljo jamo v Evropi.

Na odpravah je že od začetka pogosto naletel na odpadke v vhodnih breznih jam, kar ga je spodbudilo k razmisleku o vzrokih, procesu in obsežnosti onesnaženja jam v Sloveniji. Ko pa je kot vodja Službe za varstvo jam pri Jamarski zvezi Slovenije začel iskati zbrane podatke o onesnaženosti, je ugotovil, da slednji nikjer niso sistematično zabeleženi in urejeni. Dostopnih je bilo nekaj podatkov o stopnji onesnaženosti jam v posameznih lokalnih okoljih, nič pa za raven celotne Slovenije. Te naloge se je zato lotil v okviru svojega doktorskega projekta.

V Sloveniji onesnaženih med 20 do 30 odstotkov kraških jam

Po navedbah Jamarske zveze je bilo julija 2022 v Sloveniji registriranih 14695 jam, vsako leto je odkritih še vsaj 300, zadnja leta celo preko 500 novih. Zabeležene so v katastru jam, nacionalni zbirki podatkov o vseh registriranih jamah, ki so jih jamarji obiskali, in podatke o njih zabeležili v katastrske zapisnike. Nastajanje katastra, ki ga v duplikatu vodita Jamarska zveza Slovenije in Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, sega v leto 1947. Je eden izmed prvih takšnih projektov nasploh in edinstven v svetovnem merilu.

Med podatki v katastru so zabeležene tudi informacije o onesnaženosti jam, ki pa lahko zaradi starosti vnosa ali drugih dejavnikov odstopajo od dejanskega stanja na terenu. "Podobno je s samo količino in kvaliteto podatkov, ki lahko opisujejo zgolj neko vaško smetišče, lahko pa zelo specifično navajajo strukturo in količino odpadkov," pojasni Tičar. V okviru svoje doktorske naloge je te podatke sistematično uredil in dopolnil s prostorskimi podatki. Želel je namreč odgovoriti na vprašanji, kakšna je razširjenost onesnaženosti jam v Sloveniji ter kakšna je povezava med onesnaženostjo jam ter prostorskimi dejavniki.

Z novo metodologijo je preučil arhivske podatke o stanju 6965 jam v 17 izbranih slovenskih pokrajinah. Podatke je obdelal z geografskimi informacijskimi sistemi in uporabo opisne statistike ter na ravni izbranega vzorca ugotovil, da je onesnaženih več kot 2500 oziroma petina vseh jam v Sloveniji.

Tičar ob tem opozarja, da je ta delež zagotovo precej večji, saj je na njegove podatke odločilno vplivala tudi izbira območij. Na območju alpskega krasa oziroma območju Julijskih Alp je veliko jam, a so mnoge od njih čiste, kar precej vpliva na celoten delež. Po drugi plati pa je v nižinskih kraških območjih onesnaženost veliko bolj izrazita. Realni delež onesnaženih jam bi se po Tičarjevih ocenah lahko tako povzpel tudi do 30 odstotkov vseh jam v državi.

Pri teh razlikah, kot pojasni Tičar, glavno vlogo igrajo prostorski dejavniki. Vodilni med njimi so število prebivalcev v okolici jame, oddaljenost jame od najbližjega objekta, nadmorska višina vhoda, oddaljenost jame od najbližje ceste ter poškodovanost jame.

"Največji dejavnik, ki vpliva na samo onesnaženost jam je njihova dostopnost. Čim bolj dostopne so jame, bliže cestam kot so ali raznim gozdnim vlakam, lažje je večjo količino odpadkov spraviti v takšno jamo." Drugi zelo pomemben dejavnik je gostota prebivalstva na posameznem območju in bližina naselij samemu jamskemu objektu.

Večina onesnaženja starega več desetletij

Ena izmed zanimivosti, ki jih je Tičar zasledil pri raziskovanju zgodovine onesnaževanja jam v Sloveniji je denimo, da so prvi zapiski o samem onesnaževanju dostopni že v 'Slavi vojvodine Kranjske' Janeza Vajkarda Valvasorja. Že v sedemnajstem stoletju so ljudje ob posebnih obredih ali po potrebi uporabljali jame kot odlagališča za odpadke. V preteklosti to sicer ni bil tako izrazit problem, saj so v jame odmetavali večinoma organske odpadke, les ali kamenje.

S prehodom v dvajseto stoletje pa se je ta problem začel večati. Koncu druge svetovne vojne je sledil intenziven družbeni razvoj, ljudje so imeli kar naenkrat veliko dobrin, obenem pa še ni bil vzpostavljen dober sistem odvoza komunalnih odpadkov. Ko so se odpadki začeli kopičiti, se je prebivalstvo zateklo k rešitvam, ki so se jim zdele najbolj priročne. "Na kraških območjih so bile to na žalost jame, najpogosteje brezna, kamor so lahko odpadke enostavno odmetavali." pojasnjuje Tičar.

Največja rast odlaganja odpadkov se je zgodila predvsem v obdobju od konca druge svetovne vojne nekje do devetdesetih let prejšnjega stoletja. S sodobno komunalno ureditvijo, sistemom odvoza odpadkov ter civilno-družbenim naslavljanjem ekoloških tem Tičar verjame, da ta problem postopno in korenito izginja. Ob tem dodaja, da so tudi organizirani podvigi, kakršna je bila odmevna akcija Očistimo Slovenijo, pripomogli k zavedanju, da takšno onesnaževanje, kot se je dogajalo v preteklosti, ni več sprejemljivo. A kot pravi, so sledovi preteklosti še vedno tu in onesnaženost jam ostaja aktualen problem.

Med odpadki vse od gospodinjskih odpadkov do ubojnih sredstev

Sestava odpadkov v jamah je lahko zelo različna, stalnica so gospodinjski in gradbeni odpadki, včasih tudi kakšno vozilo. Večjo nevarnost predstavljajo odpadki v obliki fitofarmacevtskih sredstev, elektronike, odpadnih industrijskih olj ali drugih tekočin. Nenazadnje so jame na kraških območjih v obdobju po prvi in drugi svetovni vojni služile tudi za odmetavanje neeksplodiranih ubojnih sredstev. Slednja še danes ležijo v jamah in predstavljajo nevarnost tako zaradi snovi, ki jih vsebujejo, kot tudi nevarnosti nenamernega vžiga ob čiščenju jame.

Tekom raziskovanja je Tičar naletel tudi na nemalo izstopajočih primerov hudega onesnaženja. Eden izmed takšnih primerov je denimo jama v Trnovskem gozdu, v katero so odložili več kot 180 kubičnih metrov odsluženih pnevmatik. Drug primer je jama blizu Socerba, kamor so odvrgli več kontejnerjev pokvarjenih salam iz Luke Koper. Kot pravi Tičar, izvajalec danes ni znan, rezultat pa je, saj je jama še vedno zelo onesnažena in polna organskih ostankov. Absolutni rekord v onesnaženosti pa si lasti jama Ravnica na Pivškem, kjer naj bi bilo odloženih kar štiri tisoč kubičnih metrov odpadkov. Ta bo po Tičarjevih navedbah v bližnji prihodnosti podvržena čiščenju, kar predstavlja pomemben mejnik pri soočanju z onesnaženostjo jam v Sloveniji.

Čeprav je takšnih primerov danes precej manj, do onesnaževanja še vedno prihaja. Med pogostejšimi primeri je denimo problematika odvajanja odpadnih voda iz čistilnih naprav. Eden izmed takšnih primerov je čistilna naprava na Blokah, ki svojo odvečno vodo občasno spušča v lokalno ponikalnico. "Takrat imamo težave v Križni jami, v podzemnem biseru, ki ga zelo močno varujemo in je zelo lepo ohranjena jama. V njej se na vodi pojavljajo pene, ki nakazujejo na onesnaženje." Po Tičarjevih navedbah je takšnih zgodb še veliko in se jih je treba lotiti sistematično in sistemsko.

Poleg onesnaževanja jamarji opozarjajo tudi na druge oblike poškodb jam, večinoma iz objestnosti ali koristoljubja. V preteklosti je bil takšen pojav denimo odstranjevanje kapnikov z namenom prodaje. Danes lahko v nekaterih bolj enostavno dostopnih jamah najdemo tudi večje grafite, kar naraven prostor povsem iznakazi in mu jemlje vrednost, trdi Tičar.

Čiščenje jam zahteva strokovne in sistemske pristope

Proces čiščenja jam je zelo zahteven, zato je pomembno upoštevati, da v jamske objekte vstopajo samo strokovno usposobljeni ljudje, torej jamarji, ki obvladajo vrvno tehniko in so vajeni dela v jamskem okolju. Ti jamarji pa so obenem soočeni z drugimi varnostnimi tveganji, ki jih je treba pri sami pripravi čiščenja primerno nasloviti.

Uporaba gradbene mehanizacije, ki omogoča nemoten dvig bremen iz navpičnih brezen, zelo olajša in pohitri proces čiščenja. A to je mogoče le v primerih, ko vhod v jamo to dopušča. Delo v sami jami še vedno poteka predvsem ročno in vse odpadke je treba najprej spraviti v transportne vreče ali posebne zaboje, jih primerno dvigniti in kasneje reciklirati.

Levji delež čiščenja podzemlja jamarji opravijo prostovoljno, v sklopu jamarskih društev, ki vsakoletno organizirajo čistilne akcije. Na ravni Slovenije tako letno očistijo okoli dvajset različnih jam. Tičar dodaja, da je ena od primernih rešitev tudi vključevanje onesnaženih jam v projektne aktivnosti, kot so to v preteklosti izvedli v okviru evropskega projekta Life Kočevsko.

Večje količine odpadkov, ki ostajajo v breznih, so tam že dolga desetletja in takšnih odlagališč se jamarji dostikrat ne lotevajo, saj je za takšno čiščenje potrebnih več ljudi, infrastruktura in nenazadnje finančna podpora. "Jamarji si zaradi tega tudi prizadevamo, da bi našli sistemske rešitve na ravni države, kar bi omogočilo, da se del sredstev nameni za povračanje teh habitatov v naravno stanje in s tem podpira odpravljanje tudi najbolj kritičnega onesnaženja v jamah," izpostavlja Tičar.

Zakonska podlaga za to sicer že obstaja. V Sloveniji je že leta 2004 v veljavo stopil Zakon o varstvu podzemnih jam, ki na specifičen način ureja delovanje v podzemnih jamah ter njihovo upravljanje. Takšna zakonodaja je unikatna tudi v svetovnem merilu. Jame definira kot naravne vrednote državnega pomena, kar je zelo visoka stopnja zaščite, poudarja Tičar, obenem pa jame postanejo tudi naravne vrednote v lasti države. V posebnem delu zakona je opredeljeno tudi spremljanje stanja jam, sankcioniranje onesnaževanja ter definirana potreba po operativnem programu čiščenju.

Glede na to, da je kar 47 odstotkov površja Slovenije kraškega, je pravna zaščita teh naravnih okolij pomembna, poudarja Tičar. Kras in kraške pojave se je zgodovinsko začelo raziskovati prav na slovenskih tleh, izvore pa gre iskati v raziskavah za časa Habsburške monarhije in gradnje železnice od Dunaja do Trsta.

Še bolj kot zaradi zgodovine pa je vzpostavitvi pravnega varstva jamskih okolij botrovalo zavedanje, da nam kraški svet omogoča dostop do kakovostne in trajne oskrbe s pitno vodo na eni strani, na drugi pa zelo specifično in endemično podzemno življenjsko okolje za različne jamske vrste. "Ta dva dejavnika sta zelo močno sprejeta v družbi in skozi njiju tudi naslavljamo samo problematiko onesnaženosti jam in njihov vpliv na kakovost te podzemne vode," pravi Tičar.

Za sanacijo so potrebni kvalitetni podatki in načrt

Čeprav neposredna korelacija med onesnaženostjo kraških jam in onesnaženjem podtalne vode še ni bila eksperimentalno potrjena, se stroka strinja, da za to součinkovanje obstaja visoka stopnja verjetnosti. V času, ko oskrba s čisto pitno vodo postaja vse bolj pereč globalni problem, se zdi sistematična sanacija onesnaženih jam vse bolj nujna.

Tičar je zato v okviru svojega doktorskega dela oblikoval tudi model za prednostno sanacijo jam. Model izloči najbolj problematične jame v Sloveniji, ki se nahajajo na vodovarstvenih območjih ali zavarovanih območjih, vsebujejo velike količine odpadkov ali zelo nevarne odpadke. S tem se iz celote 2500 onesnaženih jam lahko izloči tiste, ki predstavljajo največje onesnaževalce kraške podzemne vode in se jih začne prioritetno sanirati.

Poleg pridobivanja podatkov onesnaženosti iz katastra jam v prihodnosti načrtujejo tudi izvajanje terenskega monitoringa, s čimer želijo nasloviti problem zastarelih podatkov. Po drugi strani pa si Tičar želi spremeniti tudi način zbiranja podatkov. Projekt finančno podpiratata Javna agencija za raziskovalno dejavnost in ministrstvo za okolje in prostor.

Eden izmed ciljev projekta je tudi oblikovanje pristopov in navodil za čistilne operacije, ki bi organizacijam, jamarskim društvom ali zasebnim izvajalcem povedali, kako naj zadostijo vsem zakonskim in varnostnim normativom za varno in učinkovito izvajanje tega dela. Tičar ob tem dodaja, da je to področje zaenkrat še neurejeno.

Sistemsko rešitev za oblikovanje takšnega pristopa Tičar vidi v poglobitvi sodelovanja med jamarskimi društvi in ministrstvom za okolje in prostor. Jamarska društva lahko ponudijo pravo zakladnico znanja in izkušenj s terena, ministrstva pa lahko podaja pravna mnenja ali so določene zahteve pri posameznem pristopu primerne in ali bo lahko čiščenje izvedeno v skladu z zakonom. "Tu vidim predvsem neko izmenjavo izkušenj z upravitelji na eni in izvajalci na drugi strani. Odgovori na izzive prihodnosti se, tako kot na drugih področjih, skrivajo v sodelovanju," zaključi Tičar.