Komunikatorica znanosti Saša Novak: Znanost smo želeli pripeljati iz slonokoščenih stolpov med ljudi

Saša Novak je pred natanko desetimi leti skupaj s sodelavko na Institutu Jožef Stefan (IJS) Kristino Žagar Soderžnik ustanovila projekt Znanost na cesti, s katerim so znanost ponesli med ljudi. Na današnji dan pred desetimi leti je namreč potekalo prvo predavanje v okviru projekta, ki ga je izvedel Luka Snoj z Instituta Jožef Stefan. V okviru projekta so doslej pripravili že preko 220 poljudnoznanstvenih predavanj, okroglih miz in znanstvenih slamov, pa tudi podcastov, blogov in natečajev. Za svoje delo na področju komuniciranja znanosti je Saša Novak letos prejela tudi prestižni naziv komunikatorica znanosti 2022.

Danes mineva natanko deset let od prvega predavanja projekta Znanost na cesti. Od kod je pred desetletjem prišla ideja in pobuda za Znanost na cesti

V tistem času so sredstva za znanost močno upadla in o tem smo se veliko pogovarjali, tudi s prijatelji, ki ne prihajajo s področja znanosti. Med eno od debat me je presenetilo mnenje, da s krčenjem državnih sredstev za znanost ni nič narobe, saj da bi sredstva lahko preusmerili v kaj bolj koristnega. Dolgoletni prijatelj se mi je zazrl v oči in dejal: Kaj ste pa slovenski znanstveniki sploh naredili? Kaj si pa recimo ti naredila? Sprva sem bila užaljena, nato pa ugotovila, da je najbrž krivda na moji strani, ker se nikoli nisem potrudila svojim prijateljem razumljivo pojasniti, s čim se v raziskavah ukvarjam.

Spoznala sem, da je razlog za tiho podporo javnosti krčenju sredstev za znanost ta, da javnosti ne povemo dovolj dobro ali dovolj pogosto ali pa sploh ne, zakaj je znanost potrebna in koristna. To ugotovitev in idejo, da bi organizirali javne dogodke o znanosti, sem ponavljala povsod, kjer so me bili pripravljen poslušati. Ideja je naletela na prava ušesa na seji društva SATENA in na pobudo mariborskega profesorja Damjana Zazule, sva s sodelavko Kristino Žagar Soderžnik zasnovali poskusno serijo šestih predavanj. Rekli sva si, da s predavanji nadaljujemo, če se bo obneslo, sicer pa je zgodba zaključena.

In se je obneslo.

In se je obneslo, dogodki so bili lepo sprejeti. Vendar je bilo na tej poti veliko spotik, dvomov in obupavanja. Tudi zaradi pomanjkanja časa, čeprav sva okoli sebe počasi nabrali skupinico prostovoljcev. A vsakokrat, ko sem klecnila, ali kdo od kolegov iz ekipe, ko smo izgubili potrebno količino energije za nadaljevanje, se je vedno pojavil nekdo, ki je rekel, nikar ne odnehajte, nadaljujte, projekt je super.

Izkazalo se je, da je bilo vredno. Danes se o znanosti veliko več govori in malo si domišljamo, da je to delno tudi naša zasluga. Da smo dali dober zgled.

Kako gledate na prehojeno pot 10 let, kaj ste se naučili in ali bi kaj spremenili?

Še vedno se mi zdi zelo dobra, če ne celo ključna poteza, da smo kot moderatorje predavanj vključili novinarje, saj smo s tem nepričakovano dosegli več, kot smo si želeli. Na začetku je bil naš namen predvsem javnosti neposredno predstaviti dosežke in izzive znanosti na različnih področjih, ter znanost in znanstvenike približati javnosti. Z vključitvijo novinarjev pa se je zmanjšalo tudi nezaupanje znanstvenikov do novinarjev. Hkrati smo nepričakovano dosegli tudi to, da so novinarji med pripravami na predavanje začeli znanstvenike usmerjati, kako nekaj povedati bolj poljudno, in to se je izkazalo kot zelo dragoceno.

V vsem tem času smo sodelovali s približno 20 novinarji, med katerimi je kar veliko takih, ki se danes prepoznavajo kot znanstveni novinarji. Znanost se je pojavila tudi na prvi strani časopisov - nekoč je bila na prvi strani samo, ko je šlo kaj zelo narobe. Dojemanje znanosti v medijih se je spremenilo, znanosti danes posvečajo več pozornosti in jo pogosteje izpostavljajo.

Če bi kaj spremenila? Ne vem, če bi lahko kaj dosti spremenila, saj smo ves čas delali največ in najboljše, kar smo lahko. Če bi bil projekt od začetka financiran, bi verjetno dosegli več in bi bil projekt danes v drugačni fazi. A nič se ni dalo spremeniti, ker pač ni bilo pogojev.

Na kaj ste najbolj ponosni, ko se ozrete nazaj?

Na samo idejo in na to, da smo skupaj spravili ekipo, ki je večino časa delala popolnoma prostovoljno. Pa tudi na to, da je projekt prepoznan in pohvaljen tudi marsikje v tujini.

Kateri so bile ključni izzivi, s katerimi ste se soočali? So vam vam kdaj očitali, da to ni najbolj primeren način komuniciranja znanosti?

Zlasti v prvih letih delovanja se je kar pogosto pojavilo vprašanje, ali je predstavljati znanost javnosti sploh potrebno, mar ne sodi znanost le v znanstvene ustanove. Pojavljali so se tudi dvomi v primernost poljudnega predstavljanja znanosti - kje je meja med banalizacijo in popularizacijo znanosti. V tisti fazi je bilo včasih težko, a smo verjeli, da delamo prav, pa tudi podpore iz okolice je bilo dovolj, da smo to presegli.

Znanost smo želeli pripeljati iz slonokoščenih stolpov med ljudi in iz te želje izhaja tudi ime projekta Znanost na cesti, ki smo mu dodali podnaslov Znanost in ideje na prepihu. Po prvem dogodku so nas novinarji vprašali: Je to protest? V tistem času so namreč raziskovalci zares razmišljali o tem, da bi morali na cesto, protestirati za zvišanje sredstev za znanost. Še danes sem prepričana, da lahko več kot s protesti dosežemo s tem, da znanost približujemo davkoplačevalcem.

Vendar projekt ni bil povsod dobro sprejet. Včasih sem imela občutek, da je popularizacija znanosti pri nas nezaželena aktivnost, nekaj, kar škoduje ugledu znanosti, ki naj se je ne poenostavlja. Na trenutke smo se počutili kot ilegalci, ki delamo nekaj, kar ni prav. Kar nekaj časa je trajalo, da je to izzvenelo in da je postala popularizacija znanosti široko sprejeta kot potrebna sopotnica raziskovalne dejavnosti. Danes je aktivnosti, sorodnih projektu Znanost na cesti, že kar veliko. Znanost je mnogo bolj dostopna in znanstveniki so precej bolj pripravljeni tudi širši javnosti, ne le v svojih strokovnih krogih, predstavljati svoje dosežke.

Kako se je v zadnjih 10 letih spremenilo področje vidnosti znanosti v medijih, komuniciranje znanosti. Smo na želenem nivoju ali nas čaka še veliko dela?

Mislim, da nas čaka še precej dela. Glavna napaka je ta, da nas raziskovalce v Sloveniji v nobeni fazi izobraževanja ne naučijo, kako komunicirati znanost. Morda se bo kdo vprašal, zakaj se sama počutim dovolj kompetentno, da o tem govorim. Ker imam za sabo kar nekaj let šolanja na področju komuniciranja znanosti. Od leta 2005 sem namreč članica skupine predstavnikov evropskih držav za informiranje javnosti o razvoju fuzijske tehnologije. Učijo nas različne aktivnosti in pristope komuniciranja o jedrski fuziji, ki je zelo zahtevna tema. Kaj takega v Sloveniji manjka. Na podiplomskem nivoju bi morali doktorske in magistrske študente učiti ali vsaj spodbujati h komuniciranju in popularizaciji znanosti. Mislim, da je Mednarodna podiplomska šola Jožeta Stefana ena redkih, če ne edina, ki ima predmet Komuniciranje znanosti in in temu posveča precej pozornosti.

Sami ste koordinatorica in predavateljica pri tem predmetu. Kaj poskušate predati študentom?

Prva tema o kateri govorimo je, zakaj sploh moramo komunicirati znanost in zakaj jo je vredno popularizirati. Del predmeta je posvečen komuniciranju s širšo javnostjo, del pa s strokovno. V prvem delu spoznavamo medije - klasične in "nove" medije ter njihove dobre in slabe plati. Pogovarjamo se tudi o vlogi družbenih omrežij, ki so mnogim postali glavni vir informacij. Če smo znanstveniki na družbenih omrežjih odsotni, dajemo preveč priložnosti širjenju psevdoznanosti in zavajajočim ter lažnim novicam. Tam moramo biti že zato, da je znanost bolj prisotna v vsakdanjem življenju, in slišana.

Govorimo tudi o tem, kako lahko o svojih raziskavah, izzivih, dvomih in vsakdanjem življenju raziskovalcev pišejo v blogu, in kako napisati osnutek sporočila za javnost, kako se pripraviti za vprašanja novinarjev in naključnih sogovornikov. V tem delu občasno sodelujejo tudi novinarji. V drugem delu pa govorimo o tem, kdaj je delo zrelo za objavo, kako se napiše dober povzetek, članek, pripravi predstavitev za strokovno srečanje itd.

Kakšni so odzivi študentov?

Odziv študentov je zelo dober, tudi vpis je relativno visok glede na število študentov. Zanimivo je, da so nekateri v začetku relativno rezervirani do družbenih omrežij in jih v glavnem zanima komuniciranje s strokovno javnostjo. To je povsem razumljivo, se pa v njih včasih zrcali tudi zadržan odnos mentorjev, ki študente spodbujajo predvsem h komuniciranju s stroko.

S kakšnimi argumenti jih prepričate, da je komuniciranje znanosti v javnosti, v medijih pomembno?

Povem jim, da je to njihova dolžnost do sodržavljanov. Ker za raziskave dobijo javna sredstva, so dolžni povedati, kaj so z njimi naredili, ustvarili. Pomembno je tudi zato, ker znanost na nek način izgublja na ugledu in zaupanju, kar nas lahko kot družbo veliko stane. Veliko ljudi danes znanstvenim dognanjem enostavno ne verjame, temveč verjame zgodbam, ki jih poberejo na družbenih medijih, včasih pa tudi v tradicionalnih medijih. Zato je pomembno, da je znanost prisotna v vsakdanjem življenju.

Ne trdim, da bi moral vsak znanstvenik nastopati v medijih. Ljudi, ki jim to res ne gre, ne smeš siliti, jim pa lahko poskušaš pomagati pri tem. Trdim pa, da bi vsak projekt moral imeti nekoga, ki bi javnost na nek način informiral o ciljih, poteku in dognanjih v projektu. Vzvode za to ima, podobno kot Evropska komisija, v rokah Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS (Aris), ki lahko denimo določi, da je poleg objav znanstvenih publikacij potrebno tudi laični javnosti ustrezno predstaviti potek raziskav.

Česa se v prihodnosti nadejate na področju komuniciranja znanosti?

Želim si, da se uvede izobraževanje na področju komuniciranja znanosti za vse raziskovalce na začetku kariere. Sama moči nimam, si pa želim in menim, da bi bilo nujno, da bi vse slovenske univerze uvedle neko obliko izobraževanja na tem področju. Še ena ideja, ki jo bom predlagala kjerkoli se bo dalo, pa je, da bi morali raziskovalci vsem svojim delom - doktoratom, člankom in projektom - vedno dodati tudi povzetek za laično javnost. Na ta način lahko postanejo znanstveni dosežki precej bolj dostopni javnosti in novinarjem. Če bi uvedli obvezo laičnega povzetka, bi naredili ogromno.

Zelo si tudi želim, da bi uspela pobuda znanstvene skupnosti o razglasitvi 10. novembra za državni praznik znanosti, namenjen krepitvi znanja kot temeljne vrednote družbe. Dan znanosti naj bi bil posvečen populariziranju znanosti, izpostavljanju dosežkov slovenskih znanstvenikov in znanstvenic, na ta dan bodo tudi podeljene najvišje državne nagrade za izjemne dosežke. Seveda ne govorimo o dela prostem dnevu.

Sodelujete z različnimi skupinami znanstvenikov iz tujine. Kako bi jih primerjali s Slovenijo?

Pri projektnih skupinah iz tujine, s katerimi sodelujem, vidim, da so na tem področju še kar "zeleni". Poiščejo nekoga, ki že ima nekaj izkušenj in se učijo, a jim gre zelo težko od rok. Tako kot pri nas imajo tudi v tujini težavo stopiti iz cone udobja znanstvenika, ki piše članke, ki se dobro počuti na svojem strokovnem področju, medtem ko mu komuniciranje znanosti prek Facebooka, Twitterja, bloga ... predstavlja stres, ker ne ve, kako se tega lotiti. Zato ga moraš nekako spodbuditi. Mislim, da nam gre v Sloveniji bolje.

V projektu Znanost na cesti smo doslej k sodelovanju povabili okoli 220 raziskovalcev in le dvakrat sem dobila negativen odgovor. Kljub temu, da je večini raziskovalcev težko, se z nami radi podajo v to izkušnjo. Predavanje pripravijo skupaj z novinarjem ali novinarko in potem javnosti v poljudnem jeziku razlagajo o svojih raziskavah. Na koncu so hvaležni in povejo, da je zelo dobrodošla izkušnja.

Dobro se spominjam vaših dogodkov, ki so do zadnjega kotička zapolnili Kavarno Union ali pa Atrij ZRC. Danes je slika drugačna - čemu pripisujete vzroke in kako naprej?

Najlepše leto je bilo 2018/2019, ko so bile dvorane tako polne, da smo morali uvesti brezplačne vstopnice, da smo lahko nadzorovali vstop. To je covid popolnoma spremenil in v letu 2020 smo morali predavanja preselili na splet. Ko smo spet lahko prišli v dvorane, smo opazili, da so ljudje ostali na kavčih. Decembra smo imeli v Mestni knjižnici Kranj predavanje o fotovoltaiki, ki je bila zelo aktualna tema, imeli smo največjega strokovnjaka za to področje, a je na dogodek prišla le ena oseba. Kasneje je bilo zelo veliko ogledov posnetka, ampak za govorca je bila govoriti pred prazno dvorano precej neprijetna izkušnja. Tudi ko se pogovarjam s kolegi iz tujine, pravijo, da je pojav precej splošen. Enostavno smo se naučili in navadili, da spremljamo stvari s kavča in še to, ko nam časovno najbolj ustreza.

Da vendarle ni brezupno, pa je pokazalo veliko zanimanje in na koncu tudi zelo dobra udeležba okrogle mize na temo umetne inteligence, ki smo jo skupaj z oddajo Frekvenca X organizirali prejšnji teden. Predavalnica s 160 sedeži je bila polna do zadnjega kotička. Vseeno pa ne morem odmisliti nizke udeležbe na nedavni okrogli mizi o prepoznavanju demence.

Kako gledam naprej? V zadnjem času smo se zelo trudili vrniti obiskovalce, ki jih zanima znanost, v dvorane in se pri tem kar utrudili. Razmišljam, da je morda čas, da poiščemo drugačen format in druge poti za približevanje znanosti javnosti.

Zdi se, da napovedujete konec predavanj?

Če se bo izkazalo, da razmere niso v prid dogodkom v živo, bomo morda fokus spremenili. Ampak Znanost na cesti je širša zgodba. Niso le pogovorna predavanja in okrogle mize, temveč tudi znanstveni slami, objavljanje blogov, podkastov, natečajev ... S tem bomo nadaljevali, ker je po odzivu sodeč to smiselno. Trenutno imamo tri serije dogodkov, ki potekajo v Ljubljani, v Mestni knjižnici Kranj ter v Vipavi. Škoda se mi zdi, da bi s tem prekinili, morda pa bo smiselno večjo težo dati snemanju podkastov. Znanstveni slami pa bodo najbrž še naprej privabljali veliko ljudi. Ker so tudi zabavni, še bolj sproščeni, ker je več govorcev ...

Česa si želite za prihodnost Znanosti na cesti?

Čeprav sem v 10 letih včasih podvomila, zdaj ne dvomim več, da ima projekt velik potencial. Prijel se je, ima široko podporo in je družbi koristen. Šibka točka pa je kader. Zelo bi si želela, da projekt ne umre zaradi te šibke točke, temveč da iz njega zraste močnejša organizacija s še boljšimi in bolj odmevnimi aktivnostmi.

Moja vizija je, da bi projekt prevzeli mladi. Skoraj vsi člani ekipe so raziskovalci, obremenjeni s pisanjem projektov in raziskavami, zato bi v ekipi potrebovali svežo moč. Za to pa bi potrebovali tudi ustrezno financiranje. Z malo več finančnega vložka bi res lahko dosegli, da se projekt razcveti v nekaj, kar bi lahko imelo konkreten vpliv na slovensko znanost in družbo. S temi minimalni vložki se tega ne da narediti.