Etnologinja Mirjam Mencej izpostavlja pomen vloge umrlih v življenju posameznika
Ljubljana, 1. novembra - Ob dnevu spomina na mrtve se vrstijo spominske slovesnosti. V lokalnih okoljih so ljudje v zadnjih dneh pohiteli še z zadnjimi opravili, da bo grob njihovih pokojnih sorodnikov in prijateljev urejen za praznik. Umrli imajo lahko veliko vlogo v življenju posameznika, poudarja etnologinja Mirjam Mencej.
Mrtvi vplivajo na mišljenje, vrednote in vedenje živih, opozarja etnologinja Mencej z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski filozofski fakulteti. Po njenih ugotovitvah so vključeni v njihove socialne odnose, imajo pa tudi vpliv na posameznike znotraj širšega družbenega, kulturnega in političnega konteksta.
Za STA je pred časom pojasnila, da so dozdajšnje raziskave pokazale, da je njihova vloga izrazito poudarjena zlasti v času kriz, sprememb, problemov in prelomov.
Vse to bodo še natančneje raziskali v projektu z naslovom Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi, s katerim je nedavno uspela na razpisu Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) za uveljavljene raziskovalce, je povedala spomladi, ko je bila znana odločitev ERC. Cilj je po njenem pojasnilu celovito razumeti vlogo mrtvih v življenju posameznikov danes.
Kot je pojasnila redna profesorica, pri omenjanju mrtvih nima v mislih samo mrtvih teles, ampak tudi mrtve kot nematerialne celote, ki jih ljudje lahko doživijo skozi sanje, spominjanje, vizualno ali slušno izkušnjo oziroma kot kakršno koli drugo vrsto izkušnje, ki jo sami prepoznajo kot navzočnost mrtvih in ki imajo pogosto pomemben vpliv na njihovo življenje. To so že pokazale tudi številne raziskave in ankete.
V znanosti se je po njenih navedbah v oddaji Frekvenca X na Radiu Slovenija dolgo časa zdelo, da v racionalnem svetu izkušnje z mrtvimi izginjajo, da je to nekaj, kar sodi v preteklost. V 80. in 90. letih 20. stoletja pa so začeli raziskovalci na različnih področjih ugotavljati, da še zdaleč ni tako. Izkazalo se je, da mrtvi v resnici ne nek način ostajajo v življenjih živih in da imajo ti izkušnje z njimi, le da morda nimajo vedno besednjaka za izražanje te izkušnje.
Medtem ko so bile takšne izkušnje z mrtvimi v preteklosti stigmatizirane ali so veljale celo za nekaj patološkega, so proti koncu 20. stoletja začeli ugotavljati, da ljudje govorijo o svojih izkušnjah.
V projektu bodo še podrobneje raziskali vprašanje, kako mrtvi vstopajo v sanje posameznikov in kakšno vlogo imajo odnosi do mrtvih v današnjem času. Izkušnje posameznikov tako ne bodo predstavljene samo kot izraz ljudskega verovanja ali simbol, ampak bodo mrtvi obravnavani kot akterji v odnosih.
To so teme, ki ljudi po ugotovitvi raziskovalke vse bolj zanimajo, čeprav je kdaj v javnosti zaznati, da je pogovor o mrtvih tabuiziran, da gre pri tem morda za nekoliko morbidno temo. Vendar po njenem pojasnilu pri tem ni nič morbidnega, velikokrat ljudem pomeni takšen pogovor celo olajšanje.
Tudi raziskave o žalovanju, ki so jih naredili na področju psihologije in psihoterapije, so pokazale, da so takšne izkušnje ob smrti človeka, ki je bil pomemben zanje, lahko celo oblika tolažbe, ki pomaga v času žalovanja in po njem. To so za marsikoga zelo osebna doživetja in zelo osebne izkušnje, je poudarila. Nekateri raziskovalci so takšen način po njenih navedbah predlagali celo kot nov model žalovanja, kot nadaljevanje vezi, ki jih živi vzdržujejo z mrtvimi.
Knjiga z naslovom Nadaljevanje vezi in podnaslovom Novo razumevanje žalosti, ki so jo uredili trije uredniki, med njimi ameriški psiholog Dennis Klass, je leta 1996 sledila pozivom stroke, da je treba žalovanje in objokovanje razumeti širše, so zapisali v britanski založbi Routledge, pri kateri je knjiga izšla. V skladu z modelom, ki je prevladoval v 20. stoletju, naj bi s pomočjo žalovanja namreč prekinili vezi s pokojnim. Tedanji namen je bil žalujočega osvoboditi in mu omogočiti, da vzpostavi nove odnose v času, ki ga živi. Dolgotrajno žalovanje so razumeli kot zadrževanje umrlega.
Kot so dodali v založbi, pa so nadaljnja raziskovanja pokazala, da je ta model bolj temeljil na kulturnih vrednotah tedanjega časa kot pa na podatkih o dejanskem razmišljanju in ravnanju ljudi. Avtorji prispevkov v zborniku so pokazali, da odločitev za neprekinjeno žalovanje omogoča posamezniku nadaljevanje vezi s pokojnim. Čeprav kulturno okolje temu nasprotuje, tako v svojem vsakdanjem življenju kot v skupnosti najde mesto tudi za pokojnike.