Pedagogika zatiranih

Tako kot vsa Freirejeva prizadevanja je besedilo naravnano izrazito praktično, ker pa je bil Freire prepričan, da je boj proti zatiranju lahko uspešen le, če je dobro informiran, v knjigi ne manjka bogatih teoretičnih uvidov, ki temeljijo na filozofskih tradicijah nemškega idealizma, marksizma, fenomenologije in teologije osvoboditve, zaradi česar je delo postalo standardna referenca številnih levičarskih akademskih razprav po vsem svetu. Osnovna Freirejeva ideja temelji na opažanju, da "zatiralci, ki s svojo silo zatirajo, izkoriščajo in posiljujejo, v tej sili ne morejo najti moči, da bi osvobodili bodisi sebe bodisi zatirane. Zgolj sila, ki izvira iz šibkosti zatiranih, bo dovolj močna, da bo osvobodila oboje." (1. poglavje) Toda to silo je v zatiranih potrebno šele prebuditi, kar pa je mogoče le, če so slednji opismenjeni in opolnomočeni do te mere, da lahko kritično razmišljajo o dominantni družbeni strukturi in tako razbijejo "kulturo tišine", ki jih drži v podrejenem položaju. Freire je bil prepričan, da je poneumljajoča kultura tišine povezana s tem, kar je imenoval "bankirski koncept izobraževanja", s čemer je imel v mislih tisti vzgojno-izobraževalni model, ki temelji na goli reprodukciji znanja. Namesto kritičnega dialoga pedagoški proces tukaj zajema predvsem učiteljev monolog, saj je slednji v poziciji enosmernega prenašalca znanja, pri čemer so učenci zgolj pasivni sprejemniki podane vsebine. Freire je s tipično marksistično teoretično gesto spoznal, da takšna pasivna vzgojno-izobraževalna kultura služi zgolj samoohranjanju prevladujočega krivičnega družbenega reda, s čemer koristi zgolj vladajočemu sloju. Najučinkovitejše sredstvo, s pomočjo katerega jo lahko razbijemo, je po njegovem mnenju "problemsko izobraževanje", tj. takšno izobraževanje, ki temelji na zastavljanju problemov in njihovemu posledičnemu kreativnemu reševanju, kar vodi v "osveščanje" in osvoboditev. Ključni element takšnega izobraževanja je "dialog", ki ga Freire v Pedagogiki zatiranih razume kot izmenjavo besed med sodelujočimi v enakovrednem položaju, pri čemer "beseda" nima zgolj verbalne, temveč tudi praktično komponento: "Ni prave besede, ki hkrati ne bi bila tudi praksa. Zato pomeni izgovoriti besedo spremeniti svet." Dialog tako pri Frereju ni zgolj preprosta izmenjava mnenj, temveč predvsem tudi odnos do sveta in drugih ljudi, ki temelji na enakosti, svobodi, medsebojnem pripoznavanju in upanju. Freirejeva kultura dialoga kot nasprotje kulture tišine, ki marsikaj dolguje že Sokratu, je tako osnovni instrument boja proti represiji, avtentično revolucionarno delovanje pa je možno le v skupnosti brez dominirajočih vzorcev enosmerne komunikacije.