Kontingenca, hegemonija, univerzalnost
Kontingenca, hegemonija in univerzalnost, izvorno izdana v angleščini leta 2000,je zasnovana kot izmenjava med tremi vodilnimi predstavniki kritične teorije družbe. Skupna referenca njihovega pogovora so teme, ki sta jih Chantal Mouffe in Ernesto Laclau odprla z delom Hegemonija in socialistična strategija. Pomembno ozadje razprave tvorita tudi Žižkovo delo The Sublime Object of Ideology in Težave s spolom Judith Butler. V pogovoru se razkrije interpretativna moč Judith Butler, politična izvirnost Ernesta Laclauja in teoretska eksplozivnost Slavoja Žižka.
Judith Butler, Ernesto Laclau in Slavoj Žižek v knjigi, ki bi na prvi pogled morala biti soglasna in spravljiva, iščejo točke polemike in razdora. Butler je vodilna teoretičarka spola in feminizma; Laclau je bil izviren mislec populizma, zgodovine in socializma; Žižek izhaja iz Lacanove psihoanalize, Marxa in Hegla. Ta izhodišča pa vsebujejo določena navzkrižja, ki se odkrito pokažejo v dopisnem dialogu, natisnjenem v tej knjigi. Butler meni, da so spolne vloge zgodovinsko spremenljive; Žižek trdi, da je spolna razlika meja historicizma. Oba, Butler in Žižek, vidita v Heglu še vedno aktualnega filozofa; temu oporeka Laclau, ki kritizira metafizično zapuščino v heglovskem mišljenju. Toda sogovornika mu, nasprotno, očitata, da njegova lastna teorija zgodovine ne more odgovoriti na normativna politična vprašanja. Avtorji naposled odprejo dilemo, ki je ključna za levico danes: dilemo med razrednim bojem in identitetno politiko. Ali je mogoče uskladiti marksistično vizijo družbe, ki je bila zazrta v boj med razredi, s sodobno identitetno politiko, ki jo bolj kot ekonomski akterji zanimajo spolne, etnične ali religiozne manjšine? Knjiga ponudi jasno artikulacijo tega vprašanja in tri različne, negotove odgovore nanj.