Eseji iz kritične pedagogike: O solidarnosti in skrbi za obče dobro v neoliberalnem svetu
Vzgib knjige Eseji iz kritične pedagogike, ki nagovarja najširšo javnost, je učiteljsko izkustvo Marka Štempiharja: "V praksi učenja se nujno zgodi refleksija o različnih in pogosto nasprotujočih si težnjah, ki tvorijo vsako družbo. Kritična pedagogika je zato analiziranje ali dekonstrukcija razmerij moči, ki so se vzpostavila v družbi, v kateri živijo učeči se subjekti. Učenje o svetu je transformativno in družbeno odgovorno samo, če se ne ogne takšni refleksiji, če dopusti, da se v procesu učenja postavljajo vprašanja o tem, kar neko družbo drži skupaj, o neenakosti in krivicah, o pogojih skupnega življenja, o procesih in mehanizmih odločanja, o tem, kdo ima moč in kako je ta porazdeljena, o trpljenju, ki je učinek razmerij gospostva... Ko se srečujem z mladimi, sem v družbi inteligentnih in dobronamernih ter skrbnih ljudi, ki jim ni vseeno za njihovo usodo, kakor jim tudi ni vseeno za usodo soljudi. Srečujem ustvarjalne mlade, ki jih zanimajo poezija, ples, fotografija, filozofija... in o takšnih mladih vse premalo izvemo iz množičnih medijev."
Nasproti prepričanju, da živimo v času brez alternative, in nasproti predsodku o nezainteresiranosti mladih za političnost in družbenost avtor s Henryjem Girouxom vpraša: "Ali bi raje živeli na kolenih ali pokončno?" V 25 filozofskih esejih prek teoretskega prikaza konceptov kritične pedagogike, ki je ne smemo reducirati na humanitarizem, ampak razvijati njeno najširšo družbeno vlogo, razvija manifest za filozofijo in sodobno šolo.
Ideologija neoliberalizma je ustvarila politično, socialno in pedagoško pokrajino, ki je pospešila protidemokratične težnje, da bi se ustvarili pogoji za novi (globalni) totalitarizem. Ustvarila je družbo, ki ji vlada strah, za večino ljudi pa vsakdanje življenje postane boj za preživetje. Spodkopala je formativno državljansko kulturo, nujno za ustvarjanje kritično informiranih ljudi, in sistematično uničuje občutek za skupno dobro. Pospešuje kulturo potrošništva, senzacionalizma, šoka in spektakelskega nasilja, ki ne proizvaja zgolj vsesplošnega prostora nebrzdane tekmovalnosti, poblagovljenja in vulgarnosti, temveč tudi družbo, v kateri je zmožnost avtonomije podvržena militarizaciji, infantilizmu in depolitizaciji. Izobraževalne ustanove, zlasti srednje- in višješolske, bi morale biti razumljene kot demokratični javni prostori - kot prostori, kjer bi učenje omogočilo učencem razvijanje izostrenega občutka za družbeno pravičnost, poglabljanje čuta za moralno in politično avtonomijo, kultiviranje državljanske pismenosti.